Vir: Google Gemini AI
Zagotovo je afera bančne luknje ena najbolj pretresljivih zgodb v novejši slovenski zgodovini, ki je globoko zarezala v zaupanje javnosti in gospodarstvo. Vse se je začelo z nereflektiranimi odobritvami kreditov in slabim upravljanjem, kar je v času finančne krize pripeljalo do enormnih izgub. Te so morale biti sanirane z javnimi sredstvi, kar je sprožilo val ogorčenja in vrsto preiskav ter sodnih postopkov, ki se vlečejo še danes.
Od kreditnega buma do računa, ki ga še vedno plačujemo
Bilo je obdobje debelih krav, ko so se krediti delili na lepe oči, vizije o slovenski gospodarski rasti pa so tiskale naslovnice. Potem pa je prišlo leto 2008, svetovni finančni krč in neizprosen trk z realnostjo. Gradbeni megaprojekti so se ustavili, prenapihnjeni tajkunski imperiji so se sesuli kot hišice iz kart, v bilancah največjih slovenskih bank pa je zevala večmilijardna praznina. Nastala je slovenska bančna luknja, ena največjih in najbolj travmatičnih gospodarskih afer v zgodovini samostojne države Slovenije.
Ko je decembra 2013 postalo jasno, da je sistem pred kolapsom, je sledil tisti usodni ukrep, dokapitalizacija bank z davkoplačevalskim denarjem, izbris podrejenih obveznic in ustanovitev t. i. “slabe banke” (DUTB). Reševanje bank nas je čez noč stalo skoraj 5 milijard evrov. A tisto, kar je sledilo, je odprlo še večje rane kot sam finančni primanjkljaj – začel se je večletni boj za iskanje odgovornosti, ki ga je zaznamoval prepleten klobčič političnih preigravanj, bančne tajnosti, parlamentarnih preiskav in sodnih epilogov, ki niso prinesli želenega zadoščenja.
Kdo je podpisoval sporne pogodbe, kje je končal denar in zakaj se zdi, da so največje ribe odplavale mimo mrež pravosodja? V tem prispevku se vračamo na začetek. Analiziramo brezskrbna leta, ki so tlakovala pot v prepad, seciramo dramatične mesece državnega reševanja in preverjamo, kakšne posledice afera bančne luknje pušča v slovenski družbi, politiki in bančnem sistemu danes.
V nadaljevanju naš prispevek sistematično pokriva vsa tri ključna obdobja v analitičnem in preiskovalnem tonu, z jasno strukturo in poudarki.
- Krivci in vzroki, tajkunski krediti, pomanjkanje nadzora Banke Slovenije,
- Sanacija leta 2013, stresni testi, ustanovitev DUTB,
- Sodni epilog in dediščina, kaj se je zgodilo s preiskavami, koliko denarja se je vrnilo in kje smo danes;
Da bi razumeli razsežnost bančne luknje, se moramo vrniti v obdobje med letoma 2004 in 2008. Slovenija je pravkar vstopila v Evropsko unijo in prevzela evro. Zgodil se je t. i. kreditni bum. Tuj denar je bil poceni, domače banke, predvsem tiste v državni lasti (NLB, NKBM, Abanka) pa so tekmovale, kdo bo podelil več posojil. Ključne anomalije tega obdobja so bile financiranje menedžerskih prevzemov, t.i. tajkunski krediti. Banke so izbranim domačim poslovnežem (t. i. tajkunom) odobravale stomilijonska posojila za prevzeme podjetij (Istrabenz, Pivovarna Laško, Merkur. Kot zavarovanje za te kredite so banke pogosto sprejele kar delnice teh istih podjetij, katerih vrednost je bila umetno napihnjena. Financirali so se megalomanski gradbeni projekti in zemljišča brez realne podlage na trgu. Krediti so se pogosto odobravali na podlagi političnih poznanstev, osebnih omrežij in brez ustreznih analiz tveganja.
Ko je udarila svetovna finančna kriza, so delniški trgi strmoglavili, gradbeništvo je klecnilo, prenapihnjeni holdingi pa niso več zmogli odplačevati obresti. Banke so ostale ujete z milijardami evrov slabih posojil, ki jih ni bilo več mogoče izterjati, saj so zavarovanja postala praktično ničvredna.
Do leta 2013 je bil slovenski finančni sistem na robu klinične smrti. Državi je grozil prihod mednarodne finančne pomoči “trojke”, kar bi pomenilo izgubo ekonomske suverenosti. Tedanja vlada se je odločila za radikalen rez. V tistem usodnem decembru 2013 so bili objavljeni rezultati neodvisnih stresnih testov, ki so razkrili dejansko globino brezna. Sledili so trije izredni ukrepi:
1. Državna injekcija: Država je v največje banke vbrizgala skoraj 5 milijard evrov davkoplačevalskega denarja, da bi preprečila njihov stečaj in zavarovala prihranke državljanov.
2. Ustanovitev DUTB (Slaba banka): Toksično premoženje in slabi krediti so bili preneseni na novonastalo Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Naloga slabe banke je bila, da ta podjetja in nepremičnine skozi leta proda ter državi vrne čim več vloženega denarja.
3. Izbris malih delničarjev in imetnikov podrejenih obveznic: Čez noč je bilo razlaščenih okoli 100.000 ljudi, ki so ostali brez svojega premoženja, skupaj za približno 600 milijonov evrov, kar je sprožilo ustavne spore, ki odmevajo še danes.
Sanacija je stabilizirala sistem, a cena je bila astronomska. Javni dolg Slovenije se je zaradi tega strmo povišal, breme pa se je prevalilo na hrbtove davkoplačevalcev. Leta, ki so sledila sanaciji, so prinesla tisto najtežje vprašanje javnosti, kdo bo odgovarjal? Preiskave vzrokov bančnih težav so seveda potekale. Državni zbor je ustanovil preiskovalno komisijo, ki se je ukvarjala z ugotavljanjem zlorab v slovenskem bančnem sistemu. Svoje ugotovitve so zapisali v poročilih, ki so bila javno predstavljena. Tudi kriminalistične preiskave so se odvijale, vendar so bile določene informacije otežene zaradi bančne tajnosti. Nacionalni preiskovalni urad (NPU) in kriminalisti so vložili na desetine kazenskih ovadb proti nekdanjim upravam bank NLB, NKBM, Factor banka, Probanka. Očitali so jim zlorabo položaja, opustitev dolžnega ravnanja in pridobivanje protipravne premoženjske koristi. Sledile so parlamentarne preiskovalne komisije in maratonski sodni procesi. Veliko posojil je bilo danih brez ustreznih zavarovanj ali ekonomske upravičenosti, pozneje pa so bili številni dolgovi odpisani ali pa podjetja v stečaju niso mogla poplačati svojih obveznosti. Preiskava takšnega ravnanja je bila zelo zapletena, saj je bilo potrebno dokazati nezakonito ravnanje ali namerno oškodovanje, kar je bilo v mnogih primerih težko storiti, še posebej zaradi poteka časa in pomanjkanja dokumentacije. Ena največjih ovir je bila torej dokazovanje namere, saj je bilo treba dokazati, da so tisti, ki so odobravali posojila, vedeli za tveganja ali celo namerno oškodovali banko. Poleg tega so se mnogi sklicevali na takratne poslovne prakse in gospodarsko krizo, kar je dodatno oteževalo preiskave. A rezultat je bil za javnost veliko razočaranje. Številni primeri so zaradi zapletenosti bančne zakonodaje in dolgotrajnih postopkov zastarali ali pa padli na višjih sodnih instancah. Nekaj bančnikov in tajkunov je sicer končalo za zapahi, a večina ključnih akterjev se je uspešno ubranila z argumentom, da je šlo za poslovno tveganje in ne za naklepno kriminalno dejanje. Natančni seznami največjih dolžnikov z natančnimi zneski kreditov in odpisanih dolgov niso javno objavljeni v enem centralnem registru, saj so ti podatki zaščiteni z bančno tajnostjo in drugimi predpisi o varstvu podatkov. Veliko informacij je razdeljenih med različne sodne postopke in poročila Družbe za upravljanje terjatev bank.
Mnogi pravni strokovnjaki opozarjajo, da gospodarski kriminal zahteva zelo specifična specializirana znanja, in nekateri menijo, da zakonodaja in preiskovalne kapacitete včasih niso sledile kompleksnosti teh finančnih transakcij.
Slaba banka je po zakonu prenehala delovati ob koncu leta 2022, njeno preostalo premoženje pa je bilo preneseno na Slovenski državni holding (SDH). Čeprav je DUTB povrnila dobršen del sredstev, celotna finančna izguba za državo nikoli ne bo popolnoma pokrita.
Danes je slovenski bančni sistem bistveno bolj varen, reguliran in pod strogim nadzorom Evropske centralne banke (ECB). Večina saniranih bank je bila v vmesnem času privatizirana (NKBM je prevzela OTP, NLB je v večinski tuji lasti), s čimer se je država umaknila iz neposrednega upravljanja. Afero bančne luknje moramo zato razumeti ne le kot finančno katastrofo, temveč kot drago lekcijo o tem, kaj se zgodi, ko se prepletejo politični interesi, pohlep in pomanjkanje nadzora. Račun za to lekcijo pa slovenska družba skozi javne storitve in infrastrukturo posredno plačuje še danes.
Zgodba o sanaciji in prodaji Nove Kreditne banke Maribor (NKBM) je eden najbolj kompleksnih in odmevnih poglavij v zgodovini slovenskega bančnega sistema. Med finančno krizo, med letoma 2008 in 2013, se je slovenski bančni sektor znašel v hudih težavah zaradi t.i. slabih posojil (nasedli gradbeni projekti, tvegani menedžerski prevzemi ipd.). NKBM, ki je bila takrat v večinski državni lasti, je kopičila izgube, kapital banke pa je skopnel. Obstajala je resna nevarnost zloma celotnega finančnega sistema.
Vlada Alenke Bratušek je ob koncu leta 2013 na podlagi rezultatov stresnih testov izvedla obsežno sanacijo bančnega sistema. Najprej so bili izbrisani delničarji in imetniki podrejenih obveznic, kar je kasneje sprožilo številne ustavne spore in tožbe razlaščenih vlagateljev. Država je nato v NKBM vložila 870 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, s čimer je postala 100-odstotna lastnica banke. Del slabih terjatev je bil prenesen na DUTB.
Da bi Evropska komisija sploh odobrila tolikšno državno pomoč, saj bi šlo sicer za kršitev pravil o nedovoljeni državni pomoči in rušenju konkurence, je morala Slovenija sprejeti stroge zaveze. Glavna zaveza je bila, da mora država NKBM v celoti prodati privatnemu investitorju. Če država banke ne bi prodala v roku, bi Evropska komisija sprožila sankcije ali pa bi banko doletela prisilna likvidacija. Leta 2015, v času vlade Mira Cerarja je Slovenski državni holding (SDH) zaključil postopek prodaje. NKBM je bila prodana ameriškemu finančnemu skladu Apollo Global Management (80 %) in Evropski banki za obnovo in razvoj – EBRD (20 %).
Kupnina je znašala 250 milijonov evrov. Ko javnost primerja številki 870 milijonov evrov, kar je bil vložek države in 250 milijonov evrov kupnine, se seveda takoj pojavi občutek ogromne izgube, dejanskih več kot 600 milijonov evrov minusa za davkoplačevalce. Kritiki so takratni vladi in SDH očitali prodajo pod ceno v slabem trenutku. Trdili so, da se je banka prodala prehitro in v času, ko so bile cene na trgu zaradi krize še vedno nizke. Pojavljali so se očitki, da so bili stresni testi namerno zastavljeni prestrogo in da je bila t.i. bančna luknja prenapihnjena, zaradi česar je država vanjo vložila preveč denarja, ki je nato izpuhtel.
Čeprav so bili očitki v javnosti in politiki izjemno ostri, uradne preiskave zoper vrh takratne vlade s premierko Alenko Bratušek v smislu kaznivih dejanj pri sami prodaji, niso obrodile takšnih sadov. Glavni razlogi, zakaj pravno zadeva ni obveljala kot kaznivo dejanje, so izpolnjevanje mednarodnih zavez, sanacija in prodaja sta potekali pod diktatom Evropske komisije in Evropske centralne banke. Odločitve so bile sprejete kot nujni ukrepi za reševanje države pred bankrotom. Ekonomski organi so dokazovali, da je bila vrednost banke pred dokapitalizacijo dejansko negativna in da je bila cena 250 milijonov evrov v tistem trenutku najvišja ponujena na mednarodnem razpisu. Je pa res, da je sklad Apollo kasneje NKBM uspešno saniral, kupil še Poštno banko in Abanko, jo finančno maksimiziral ter jo nato nekaj let kasneje prodal madžarski OTP skupini za bistveno višji znesek, kar je v Sloveniji le še utrdilo grenak priokus, da je tuj kapital na račun države ustvaril odličen dobiček.
Ameriški finančni sklad Apollo, skupaj z EBRD, je Novo KBM madžarski bančni skupini OTP prodal za približno 900 milijonov evrov. Pogodba o prodaji je bila podpisana maja 2021, celoten posel pa je bil po pridobitvi vseh regulatornih dovoljenj uradno zaključen v začetku leta 2023. Za nakup same NKBM in nato še Abanke je Apollo skupaj odštel okoli 700 milijonov evrov, plus stroški kasnejših integracij in prestrukturiranj.
Ko so torej Madžari od Apolla kupili celoten paket (združeno NKBM in Abanko, ki sta pod skupnim imenom Nova KBM obvladovali že skoraj 30 % slovenskega trga) za 900 milijonov evrov, je sklad Apollo v dobrih petih letih v Sloveniji ustvaril zelo lep in čist dobiček.
Prav ta ogromna razlika, ko je država obe banki sanirala z milijardami, ju prodala razmeroma ugodno, tuji sklad pa ju je v nekaj letih zapakiral in preprodal za skoraj milijardo, še danes v slovenski javnosti sproža največ očitkov o razprodaji družbenega premoženja.
Ko smo CI ADSS preverjali lastništvo sklada Apollo v času, ko je ta kupoval in prodajal Novo KBM (med letoma 2015 in 2021), moramo ločiti med dvema ravnema, med ustanovitelji/vodstvom podjetja in pa vlagatelji, ki so dejansko dali denar v investicijski sklad. Apollo Global Management je namreč ogromna, javno trgovana ameriška multinacionalka, od leta 2011 kotira na newyorški borzi NYSE, kar pomeni, da so njeni delniški lastniki na tisoče institucionalnih vlagateljev, pokojninskih skladov in posameznikov. Glavne niti in kapital pa so takrat obvladovali ustanovitelji iz Wall Streeta. V tistem obdobju so podjetje vodili in imeli v njem največje lastniške deleže trije ameriški milijarderji, ki so Apollo ustanovili leta 1990,
Leon Black, dolgoletni glavni izvršni direktor (CEO) in eden najvplivnejših finančnikov na svetu. Iz vodenja podjetja se je umaknil šele v začetku leta 2021, po preiskavi o njegovih zasebnih finančnih povezavah z Jeffreyjem Epsteinom. Josh Harris, soustanovitelj in ključni investitor, v športnem svetu znan tudi kot lastnik košarkarske ekipe Philadelphia 76ers in hokejske New Jersey Devils, Marc Rowan, tretji soustanovitelj, ki je leta 2021 po odstopu Leona Blacka prevzel vodenje celotnega imperija Apollo.
Ko takšni skladi kupujejo podjetja (kot je bila NKBM), ne trošijo nujno svojega lastnega denarja, ampak denar, ki so ga zbrali v posebnih skladih od t.i. omejenih partnerjev (Limited Partners). Za nakup slovenske banke sta Apollo in manjšinska partnerica EBRD (Evropska banka za obnovo in razvoj) uporabila sredstva iz sklada Apollo Investment Fund VIII. Glavni vlagatelji v ta sklad so bili ameriški javni pokojninski skladi, med največjimi investitorji v Apollove sklade so tradicionalno pokojninski skladi ameriških javnih uslužbencev, učiteljev in policistov (npr. kalifornijski CalPERS), mednarodne investicijske banke in državni skladi, bogati skladi z Bližnjega vzhoda, Azije in velike svetovne banke, ki iščejo visoke donose.
Del kupnine za NKBM je posredno prišel celo iz žepov ameriških delavcev in upokojencev, ki sploh niso vedeli, kje leži Maribor, so pa prek sklada Apollo v nekaj letih na račun sanacije slovenske banke močno oplemenitili svoj denar.
V CI ADSS nas je predvsem zanimalo, ali so med lastniki, oziroma vlagatelji sklada Apollo slovenski državljani, pa direktnega odgovora na to vprašanje v javno dostopnih registrih ni mogoče najti, vendar je odgovor da, zelo verjetno. Slovenski državljani se med lastniki oziroma vlagatelji sklada Apollo lahko pojavljajo posredno in neposredno:
1. Matična družba Apollo Global Management Inc. kotira na newyorški borzi (NYSE: APO). To pomeni, da lahko delnice tega podjetja kupi kdor koli na svetu, ki ima odprt trgovalni račun pri poljubnem borznem posredniku (kot so slovenske banke, Ilirika ali mednarodne platforme, npr. Interactive Brokers). Če je kateri koli slovenski vlagatelj v preteklosti ocenil, da je Apollo uspešno podjetje in je na borzi kupil njegove delnice, je s tem postal solastnik celotnega globalnega imperija. Ti slovenski vlagatelji so tako prek rasti vrednosti delnice Apolla posredno kovali dobiček tudi iz sanacije in prodaje slovenske banke.
2. Posredni vlagatelji (Prek investicijskih in pokojninskih skladov) – zelo verjetno je, da so slovenski državljani v Apollov kapital vključeni posredno, ne da bi se tega sploh zavedali.
Domače družbe za upravljanje (npr. Triglav Skladi, Sava Infond, NLB Skladi itd.) v svojih globalnih delniških skladih kupujejo delnice velikih ameriških finančnih podjetij. Če ima kateri od teh skladov v svojem portfelju delnice družbe Apollo Global Management, potem je vsak Slovenec, ki varčuje v tem vzajemnem skladu, delni solastnik Apolla. Podobno velja za pokojninske družbe, ki upravljajo dodatna pokojninska varčevanja Slovencev in del sredstev plemenitijo na tujih borzah.
Kot smo že omenili, je nakup NKBM in kasneje Abanke izvedel specifičen zaprt sklad zasebnega kapitala (Apollo Investment Fund VIII). Vstopni pragovi za takšne sklade so izjemno visoki – običajno zahtevajo minimalni vložek v višini nekaj milijonov ali celo deset milijonov evrov, namenjeni pa so izključno velikim institucionalnim vlagateljem (kot so ogromni tuji pokojninski skladi ali državni premoženjski skladi). V Sloveniji praktično ni posameznikov ali domačih institucij, ki bi neposredno investirali v tovrstne zaprte ameriške sklade tveganega kapitala.
Uradni dejanski lastniki Nove KBM v obdobju, ko je bila ta v rokah Apolla, so bili v uradnih registrih (kot je AJPES) vpisani izključno trije ameriški ustanovitelji sklada: Leon Black, Joshua Harris in Marc Rowan, saj so preko zapletene mreže podjetij obvladovali večino glasovalnih pravic.
V teoriji zarot in političnih debatah scenarij, da bi se vnaprej dogovorjeni domači akterji okoristili preko tujega sklada, redno pojavlja. Vendar pa moramo v realnem finančnem in pravnem svetu ugotoviti, kaj je bilo dejansko tehnično izvedljivo in kje so obstajala resnična tveganja za prikrite dogovore. Če analiziramo obdobje 2013–2015, je verjetnost takšnega scenarija odvisna od tega, o katerih delnicah govorimo.
Da bi slovenski državljan v času prodaje kupil večjo količino delnic NKBM in nato zaslužil ob preprodaji Madžarom, je bilo tehnično nemogoče. Decembra 2013 je država v postopku sanacije v celoti izbrisala vse dotedanje delničarje NKBM (tudi okoli 100.000 malih slovenskih delničarjev). Banka je postala 100-odstotno državna in se je umaknila z borze. Ko jo je Apollo leta 2015 kupil, jo je kupil neposredno od države kot zaprto delniško družbo. Noben posameznik ni mogel priti na borzo in kupiti delnic NKBM, saj teh delnic na trgu sploh ni več bilo. Apollo je bil skupaj z EBRD edini lastnik vse do prodaje OTP banki.
Da bi slovenski državljan kupil delnice družbe Apollo Global Management na newyorški borzi, je bilo povsem mogoče, vendar s tem ne bi mogel izvesti ciljnega “dogovorjenega zaslužka” iz naslova NKBM. Apollo je takrat upravljal z več sto milijardami dolarjev po celem svetu. Slovenska NKBM je zanje predstavljala le drobiž, manj kot pol odstotka njihovega celotnega portfelja. Tudi če je Apollo z NKBM ustvaril vrhunski dobiček, je bil to le majhen delček v njihovi globalni bilanci. Nakup delnic Apolla na borzi zaradi uspeha v Sloveniji za nekega slovenskega “insajderja” preprosto ne bi imel smisla, saj uspešna prodaja NKBM sama po sebi ni mogla bistveno premakniti cene celotne delnice Apolla v New Yorku.
Če je v ozadju res obstajal kakšen nelegalen dogovor za lep zaslužek, se ta v praksi ne bi izvedel prek nakupa delnic, ampak preko dveh drugih finančnih kanalov, ki so v poslovnem svetu standardni za tovrstne prikrite operacije. Gre za svetovalne, pravne in posredniške pogodbe. Veliki tuji skladi ob prevzemih v lokalnih okoljih vedno najemajo domače svetovalce, odvetniške pisarne, lobiste in finančne posrednike. Če bi nekdo želel nagraditi” določene domače akterje za pomoč pri poceni nakupu banke, bi se to najlažje izvedlo prek fiktivnih ali prenapihnjenih svetovalnih pogodb. Sklad preprosto nakaže nekaj milijonov evrov podjetju v davčni oazi, ki je v skriti lasti domačega interesenta. Ko je Apollo kupil NKBM, je prevzel tudi določen paket terjatev in nepremičnin. Lep zaslužek se lahko skrije v tem, da banka kasneje pod ceno proda določene nepremičnine ali podjetja točno določenim izbranim domačim kupcem.
V CI ADSS se sprašujemo, ali je bilo to kdaj dokazano?
Slovenski preiskovalni organi (NPU) in parlamentarne komisije so dolga leta podrobno preiskovali celotno bančno luknjo, stresne teste in postopke prodaje bank. Iskali so dokaze, ali so bili izračuni o bančni luknji namerno napihnjeni, da bi se banke razvrednotile in poceni prepustile tujcem.
Čeprav so se v javnosti kresala mnenja in so bili vloženi številni ustavni spori, predvsem s strani razlaščenih malih delničarjev in imetnikov podrejenih obveznic, uradni organi nikoli niso našli dokazov, ki bi potrdili, da je kateri koli slovenski politik ali uradnik prejel neposredno podkupnino ali provizijo od sklada Apollo za izpeljavo tega posla.
Uradni zaključek preiskav je ostal pri tem, da je država takrat delovala v časovni stiski pod hudim pritiskom Evropske komisije, da se izogne državnemu bankrotu, tuji sklad pa je preprosto izkoristil ugodne tržne razmere in našo pogajalsko šibkost.
Vendar v CI ADSS smatramo, da ne gre le za izkoriščanje ugodnih tržnih razmer in naše pogajalske šibkosti, temveč gre za največji rop in kriminal v zgodovini samostojne Slovenije, ki je jasno pokazal, da naš celoten sistem obvladuje mafija, zakonodaja in preiskovalne kapacitete pa niso sposobne slediti kompleksnosti preiskovanja tovrstnega kriminala. Zgroženi smo nad neučinkovitostjo preiskovalnih organov, ki niso bili sposobni sankcionirati bančnike, vpletene v izdajo slabih kreditov, tajkunskih kreditojemalcev, ki jih niso vračali, večji del dolgov pa jim je celo odpisan. Dovolj zgovoren je že podatek, da sta Miki Miška in Jaka Racman prala iranski denar na NLB.
CI ADSS
About the Author
