Vir: google, 24ur.com
1.6.2026 je v Jančah potekala 85. obletnica tamkajšnjih spopadov med nemškimi in partizanskimi enotami, kjer je kot osrednji govornik nastopil tudi bivši predsednik vlade, sedaj pa poslanec v opoziciji Robert Golob. S svojim govorom ni presenetil, saj je kot nekakšen vodja opozicije napovedal politični boj zoper novega predsednika vlade Janeza Janšo in njegovo vlado. V govoru se dejansko postavlja v kontekst političnega maščevanja ter poskusa destabilizacije nove vlade.
Vir: google, RTV slo
Politični analitiki opozarjajo, da je Golobov govor napoved brutalnega rušenja nove vlade in zloraba zgodovine za osebno maščevanje. Po zamenjavi oblasti v državi in izvolitvi Janeza Janše za novega predsednika vlade, so maske dokončno padle. Govor zdaj že nekdanjega premierja Roberta Goloba na eni izmed javnih prireditev je sprožil buren odziv javnosti. Namesto dostojnega prenosa oblasti in spoštovanja demokratičnih procesov, smo bili priča retoriki, ki po mnenju mnogih pomeni neposreden poziv k destabilizaciji države, onemogočanju delovanja legitimno izvoljene vlade ter političnemu maščevanju.
Golob je svoj nastop začel z nevarno tezo, da nova oblast prihaja na položaj s pomočjo prevare volivcev, s čimer je neposredno spodkopal legitimnost parlamentarnih procesov in demokratičnih institucij. Kritiki opozarjajo, da gre za klasičen manever tistih, ki oblasti ne znajo predati dostojanstveno. Nekdanji premier je novo koalicijo obtožil, da želi državo zaviti v temo ter da bo izvajala intenzivne napade na neodvisno sodstvo, nevladne organizacije in medije. Takšne dramatične napovedi so namenjene zgolj ustvarjanju izrednih razmer in sejanju strahu med državljani.
Najbolj protislovni del Golobovega govora se skriva v njegovem pozivu k enotnosti. Medtem ko je novo vladno ekipo obtožil, da zna delovati le tako, da nas deli in poskuša ustrahovati, je hkrati sam uporabil najbolj izključujoč jezik. Zlorabil je zgodovinske teme in nasprotnike obtožil, da so pripravljeni Slovenijo za lastno korist prodati tujcem.
Izjava, ki dviguje prah: “Pred nami je obdobje, kot ga v zgodovini naše mlade države še ni bilo. In zato na tem mestu pozivam vse demokratične politične sile, da se poenotimo.” Poznavalci političnega dogajanja in CI ADSS v tem pozivu ne vidimo skrbi za demokracijo, temveč ustvarjanje t.i. široke fronte z edinimi ciljem, onemogočiti delovanje nove vlade že na samem začetku. Gre za strategijo tistih, ki ne prenesejo izgube moči in vpliva, zato pod krinko obrambe demokracije dejansko pozivajo k njenemu rušenju. Golobov poziv, da je slovenska demokracija na največji preizkušnji, jasno nakazuje, da bivša garnitura ne namerava delovati kot konstruktivna opozicija. Namesto obljub o sodelovanju pri ključnih projektih za dobrobit države, so napovedali politično vojno. Obtožbe o tem, da novo vlado zanimajo le osebna korist, moč in nagrajevanje botrov, zvenijo kot projekcija lastnih neuspehov in strahov pred tem, da bodo nove oblasti razkrile nepravilnosti prejšnjega mandata.
Slovenija tako, sodeč po teh besedah, vstopa v obdobje politične nestrpnosti, ki jo namerno podpihujejo tisti, ki so pravkar izgubili oblast. Namesto stabilnosti nas očitno čaka poskus popolne blokade države s strani tistih, ki ne znajo sprejeti pravil demokratične igre.
Dogajanje med 4. in 5. junijem 2026, ko je nova vlada pod vodstvom Janeza Janše takoj po zaprisegi umaknila palestinsko zastavo z vladne stavbe (kjer je visela od uradnega priznanja Palestine s strani prejšnje vlade leta 2024), predsednica Nataša Pirc Musar pa jo je naslednji dan izobesila na predsedniški palači, jasno nakazuje na začetek globokega političnega in diplomatskega razkoraka med obema poloma izvršilne oblasti. Ta poteza pomeni razkorak v odnosih in gre za napad na ustavne demokratične vrednote.
Ima dve plati, odvisno od politične in pravne interpretacije. Poteza predsednice republike nedvomno potrjuje institucionalni in vsebinski razkorak med uradom predsednice in novo vlado. Nova vlada je z umikom zastave in napovedanim ponovnim zbliževanjem z Izraelom takoj nakazala oster obrat v zunanji politiki. Predsednica Pirc Musar pa je z izobešanjem zastave na svojem uradu jasno demonstrirala kontinuiteto podpore palestinskemu ljudstvu in opozarjanju na kršitve mednarodnega prava v Gazi. Gre za klasičen primer, ko sta vlada in predsednik države z različnih političnih polov, kjer se nestrinjanje izraža skozi visoko profilna simbolna dejanja. To bo v prihodnje zagotovo otežilo usklajevanje zunanje politike, saj slovenska ustava določa, da zunanjo politiko vodi in izvaja vlada, predsednik republike pa državo predstavlja. Interpretacija tega dejanja je v slovenski javnosti močno polarizirana. Kritiki poteze predsednice države to razumejo kot neprimerno politično soliranje in kljubovanje legalno izvoljeni novi vladi. Z njihovega vidika predsednica države s tem zlorablja svojo funkcijo in državno palačo za izražanje lastnih ideoloških zunanjepolitičnih stališč, ki niso usklajena s trenutno vladno koalicijo, s čimer naj bi vnašala razdor in spodkopavala enotnost državne zunanje politike. Zagovorniki poteze pa to vidijo prav kot obrambo temeljnih in civilizacijskih vrednot. Predsednica je ob izobešanju poudarila, da palestinska zastava zanjo ne predstavlja zgolj trenutnega političnega dogajanja, ampak je simbol grobih in sistemskih kršitev mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic ter klic k spoštovanju človekovega dostojanstva. Iz tega zornega kota dejanje ni napad na ustavo, temveč opomin na spoštovanje mednarodnih pravnih norm in humanitarnih načel, h katerim je Slovenija zavezana. Pravno gledano ima predsednica republike kot samostojen državni organ avtonomijo nad upravljanjem in simboliko v prostorih svojega urada. Zato njena poteza formalno pravno ne krši ustavnega reda, vsekakor pa odpira resna politična vprašanja o tem, kako usklajeno bosta predsednica in premier Janez Janša v prihodnje zastopala Slovenijo na mednarodnem parketu, saj sta se njuna koncepta zunanje politike navzkriž postavila že prvi dan mandata nove vlade.
CI ADSS
About the Author
