Vir slike: Google Gemini AI
V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Te besede 3. člena Ustave Republike Slovenije so bile ob rojstvu naše države zapisane kot zaveza generacijam: nikoli več enoumja, nikoli več odtujene partijske elite, nikoli več podrejenosti tistim, ki si lastijo pravico govoriti v imenu vseh. Kje pa je slovensko ljudstvo danes, več kot tri desetletja po plebiscitarnem klicu k svobodi? Če pogledamo politično realnost, se zdi, da je ustavno načelo ljudske suverenosti postalo zgolj črka na papirju. Vladajoči politični razred, podprt z zvestim medijskim aparatom in vplivnimi omrežji, si je prisvojil pravico do interpretacije stvarnosti. Zgodovina tranzicije nas uči, da so vzvodi moči vseskozi ostajali v rokah tistih, ki so zgolj zamenjali ideološko preobleko, metode obvladovanja družbe pa ohranili nespremenjene, prevlado v osrednjem medijskem prostoru, vzpostavljanje monopola nad resnico ter načrtno pasivizacijo državljanov. Oblast je v praksi ugrabljena s strani tranzicijske politične kaste in njenega medijskega aparata, ki ljudsko suverenost priznava le takrat, ko jo uspe zmanipulirati v lastno korist. Ko pa se vzpostavijo mehanizmi, ki bi dejansko omogočili nadzor nad netransparentnimi posli, izginulimi milijoni in zlorabo javnih funkcij, se sproži agresiven aparat zastraševanja.
Posebej boleče je opazovati, kako uspešno delujejo mehanizmi prepričevanja, kadar se ljudstvu ponudi možnost neposrednega odločanja. Referendumi, najvišji in najbolj neposreden izraz demokracije, se v rokah političnih monopolistov pogosto spremenijo v areno pritiska, strašenja in agresivnega usmerjanja javnega mnenja. Ko oblast aktivira celotno medijsko mašinerijo, da državljanom narekuje, kako naj glasujejo, ne gre več za informirano demokratično razpravo, temveč za sistemsko manipulacijo. Odgovornost za stanje družbe pa ne leži zgolj na tistih, ki manipulirajo, temveč tudi na vsakem posamezniku, ki nekritično privoli v vlogo pasivnega opazovalca in dovoli, da namesto njega odločajo drugi. Demokracija ni enkrat za vselej podarjeno darilo, temveč vsakodnevna zahteva po budnosti. Če želimo, da 3. člen Ustave ponovno zaživi v polnem pomenu, moramo preseči cono udobja in konformizma, Zavrniti moramo medijski monopol, ne nasedati enostranskim narativom in zahtevati preglednost ter dejstva namesto ideoloških gesel. Demokracija zahteva zrelega in samostojno mislečega posameznika, ki se ne ukloni pritiskom večine ali politike. Glas na volitvah in referendumih mora biti izraz premisleka in zdrave kmečke pameti, ne pa posledica agresivnih kampanj vladajočih. Slovenija ni last političnih elit, temveč država svojih državljank in državljanov. Čas je, da ljudstvo prevzame vlogo pravega suverena in pokaže, da z njim ni mogoče več upravljati kot z orodjem za potrjevanje privilegijev tistih na oblasti.
Zadnji primer te orkestrirane histerije je referendumski boj okoli novele Zakona o parlamentarni preiskavi in sprejetja zakonodaje o specializiranem organu SKOK. V osrednjih medijih poslušamo enotno mantro. Trdijo, da se uvaja politična policija, da bo zakonodaja grobo posegla v zasebnost navadnih ljudi in da bo represivni aparat potrkal na vrata vsakega slehernika. Gre za klasičen, vnaprej premišljen psihološki spin. Bistvo parlamentarne preiskave in učinkovitejšega pregona je preiskovanje nosilcev javnih funkcij, politične odgovornosti in zlorab proračunskega denarja. Namesto da bi zagovorniki statusa quo pojasnili sumljive posle in odtekanje javnih sredstev, strašijo upokojence, delavce in kmete, da bodo tarča oni. Povprečen državljan nima bančnih računov v eksotičnih oazah, niti ne podpisuje spornih večmilijonskih aneksov pri javnih naročilih tisti, ki jih, pa se preiskav krvavo bojijo. Vzpostavitev organa, kot je SKOK, ki naj bi pospešil in profesionaliziral pregon težkega gospodarskega kriminala in korupcije, ter odprava procesnih zank, ki so omogočale neskončno zavlačevanje parlamentarnih preiskav, se v javnosti zlonamerno prikazujeta kot grožnja demokraciji. V resnici je prav nedotakljivost političnih veljakov tista, ki ruši pravno državo. Zahteve po sodnem varstvu se prepogosto izkoriščajo kot procesna zavora, s katero preiskovanci postopke zavlečejo do zastaranja. Monopoliziran medijski prostor načrtno vzdržuje občutek ogroženosti. Računajo na to, da se bo prestrašen in podredljiv del javnosti postavil v bran tistim, ki so si zgradili sistem prvorazrednih, kaste, ki ne odgovarja nikomur, medtem ko za navadne državljane zakoni veljajo do zadnje pike.
Referendum bi moral biti praznik neposredne demokracije, kjer državljani presojajo na podlagi dejstev. Vendar so ga nasprotniki spremenili v referendum o ohranitvi imunitete omrežij, ki že desetletja obvladujejo finance in podsisteme te države. Če parlament ne sme ugotavljati politične odgovornosti tistih, ki upravljajo z javnim denarjem, in če organi pregona ne smejo dobiti učinkovitih vzvodov za boj proti sistemski korupciji, potem 3. člen Ustave ne velja več. Potem nimamo oblasti ljudstva, ampak oblast tistih, ki so nad zakonom. Čas je, da suvereni narod zavrne vsiljeno vlogo klateža in prepozna, kdo mu v resnici jemlje prihodnost, ne zakon, ki terja odgovornost funkcionarjev, ampak tisti, ki s sejanjem panike branijo lastne privilegije.
CC ADSS
About the Author
