
Vir slike: Gemini AI
Tokrat pa CI ADSS objavljamo zapis nekdanjega mariborskega kriminalista in avtorja knjige Županov boj, Zorana Šariča, v katerem prvič od afere “najdbe prisluškovalne naprave na OKC PU Maribor” aprila 2020 podrobno in z dejstvi pojasnjuje celotno njegovo kalvarijo in njegov boj s policijskim konstruktom. V prispevku temeljito razkriva vso resnico in podrobnosti afere, saj, kot trdi, še danes nekateri pravijo, kjer je dim, tam je ogenj. Pa CI ADSS že več kot dve leti dokazujemo, da vedno temu ni tako in da v državnih organih obstajajo ljudje, ki verjamejo, da se lahko za svojim položajem skrijejo pred zakonom.
PROLOG: Petkov večer na terasi
Bil je petek, 24. april 2020. Ura se je bližala osmi zvečer. Po napornem dvanajsturnem delovniku v Operativno-komunikacijskem centru Policijske uprave Maribor sem sedel na domači terasi in poskušal zadihati. Za menoj je bil dan, poln nenavadnih preobratov, a vendarle dan, za katerega sem bil prepričan, da se je končal z razjasnitvijo nesporazuma. Zjutraj sem izvedel, da je čistilka teden dni prej pod mizo našla mojo izgubljeno, že mesece neaktivno GPS napravo. Kot dolgoletni policist sem storil edino pravilno stvar, takoj sem se javil nadrejenim, pojasnil, kako mi je naprava padla iz torbice, predal originalni okvirček SIM-kartice in jih prosil, naj pri operaterju preverijo izpis klicev. Inšpektorica Službe direktorja Nataša Kustec me je pomirila, da je dobro, da se je zadeva razčistila. Domov sem odšel mirne vesti.
Nato pa so se pred mojo hišo ustavila vozila z ljubljanskimi registrskimi tablicami. Iz njih so izstopili štirje preiskovalci Posebnega oddelka Specializiranega državnega tožilstva. V rokah so držali odredbo preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo. Osumljen sem bil izdaje tajnih podatkov in neupravičenega prisluškovanja lastnim sodelavcem. V tistem trenutku se mi je podrl svet. V enaintridesetih letih neprekinjene policijske službe nisem bil niti blizu disciplinskega ali kazenskega postopka. Zdaj pa so preiskovalci stali v mojem domu, spodaj sta bila moja ostarela, bolna starša – oče, nekdanji kriminalist, ki je celo življenje posvetil pravici in zdelo se mi je, da je resnica popolnoma nemočna pred vnaprej pripravljenim scenarijem. Pritisk v prsih je postal nevzdržen. Pogledal sem čez rob terase in v trenutku popolnega obupa pomislil, da bi bil skok v globino edini izhod iz te sramote. Od usodnega koraka sta me odvrnila le misel na bolečino, ki bi jo prizadejal svoji družini, ter mirna, človeška beseda preiskovalca SDT Mirana Sodina.
Takrat še nisem vedel, da bo od tega večera naprej moj boj postal drugačen. Ne več boj za drugega, kot sem ga opisal v svoji knjigi Županov boj, temveč moj lastni boj za preživetje, čast in resnico.
1. POGLAVJE: Tri desetletja v službi zakona
Ko človek pri petdesetih letih čez noč postane državni sovražnik številka ena v očeh lastne institucije, se neizogibno vpraša, kje se je začela pot, ki ga je pripeljala do te točke. Moja se je začela 1. marca 1989 na Policijski upravi Maribor. Policijska uniforma in kriminalistična značka v naši družini nista bili zgolj poklic, temveč način življenja in vrednota. Moj oče je trideset let delal kot policist in kriminalist. Od njega sem se naučil temeljnega pravila policijskega dela, da zakon velja za vse enako, dokaz pa mora biti trden, preverjen in nepristranski. Nikoli ne smeš prirejati dejstev, da bi ustrezala tvoji zgodbi, zgodba mora vedno slediti dejstvom.
Svojo kariero sem začel v Sektorju kriminalistične policije na Oddelku splošne kriminalitete, v skupini za premoženjske delikte. To so bila leta trdega terenskega dela, zbiranja obvestil, pisanja kazenskih ovadb in učenja kriminalistične taktike. Leta 2003 sem se na lastno prošnjo premestil na Oddelek kriminalistične tehnike, kjer sem naslednjih deset let preučeval sledi na krajih kaznivih dejanj in spoznal, kako natančno in objektivno mora biti vsako zavarovanje dokazov. Avgusta 2013 sem sprejel nov izziv in postal pomočnik vodje izmene v Operativno-komunikacijskem centru OKC PU Maribor, živčnem središču policijske uprave, kjer se stekajo vse informacije in klici na številko 113.
V vseh teh desetletjih sem videl veliko. Videl sem požrtvovalne kolege, ki so tvegali življenja, videl pa sem tudi, kako lahko znotraj zaprtega sistema posamezniki na vodilnih položajih zlorabijo svojo moč. Ko sem leta 2018 izdal knjigo Županov boj, v kateri sem na podlagi uradnih dokumentov razgalil nepravilnosti v kazenskih postopkih proti mojemu prijatelju in nekdanjemu županu Francu Kanglerju, sem vedel, da si s tem nisem kupil miru. A vendarle sem verjel, da v pravni državi dokazi še vedno štejejo več od osebnih zamer. Motil sem se.
2. POGLAVJE: Odmev knjige Županov boj
21. Junija 2018 je izšla moja knjiga z naslovom Županov boj. Napisal sem jo v bran prijatelju in nekdanjemu sodelavcu Francu Kanglerju, nekdanjemu županu Mestne občine Maribor, katerega zgodbo je poznala vsa slovenska javnost. Ko sem pregledoval in preučeval kazenske ter druge dokumente, ki mi jih je izročil, ter poslušal njegove neposredne izjave in izjave drugih vpletenih oseb, sem kot izkušen kriminalist prišel do nedvoumnega spoznanja, organi preiskovanja in posledično organi pregona so zoper njega nezakonito, neupravičeno in nestrokovno uvajali kazenske postopke. Vse to sem podrobno, s konkretnimi argumenti in dokumenti, popisal v knjigi.
Knjiga je ob izidu 21. junija 2018 močno razburkala strasti na več ravneh, predvsem v krogih kriminalistične policije, tožilstva in sodstva. A zgodilo se je nekaj zgovornega. Vse od izida knjige pa do danes nisem prejel niti ene neposredne kritike ali demantija mojih navedb s strani predstavnikov navedenih organov. Niti ene. V javnosti so se vsi distancirali od komentiranja vsebine knjige. Zame je bil to najmočnejši dokaz, da moje navedbe nesporno držijo, po tolikih letih dela v kazenskih postopkih si nikoli ne bi dovolil pisati brez trdnih utemeljitev in dokazov.
A molk institucij ni pomenil miru. Od svojih virov sem ves ta čas prejemal opozorila: »Pazi se, čakajo te na napaki, nadzirajo te in izkoristili bodo vsako tvojo napačno potezo.« Tega sem se zavedal. Ker nisem počel ničesar nezakonitega, me ni bilo strah, sem pa postal izjemno previden, da mi kdo česa ne bi podtaknil ali nastavil. Za lastno evidenco sem si sproti beležil vse dogodke, ki bi lahko bili sporni.
Da v policiji nekaj resno ni v redu, sem poskušal rešiti po uradni poti. Dne 11. julija 2019 sem bil na razgovoru v pisarni novega direktorja Policijske uprave Maribor, Aleksandra Thalerja, ki je bil v devetdesetih letih moj neposredni sodelavec v Sektorju kriminalistične policije. Najin odnos je bil vedno korekten in spoštljiv, poznal sem ga kot strokovno podkovanega policista. Natančno sem ga seznanil s primeri nepravilnosti in sumi kaznivih dejanj nekaterih vodilnih na PU Maribor, ga opozoril na ustvarjanje konstruktov, prirejanje dokazov, mobing ter na katastrofalno in pristransko pisanje kazenskih ovadb, v katerih se načrtno izpuščajo razbremenilni dokazi. Thaler mi je takrat zagotovil, da bo kot novi direktor še posebno pozornost posvetil kakovostnemu zbiranju obvestil in sestavljanju kazenskih ovadb. Verjel sem mu. Deset mesecev pozneje sem spoznal, kako zelo sem se motil.
3. POGLAVJE: Pozabljena črna škatlica
Zgodba, ki je sprožila moj pogrom, se je v resnici začela povsem nedolžno, skoraj natanko leto dni pred hišno preiskavo. Dne 24. aprila 2019 sem v kitajski spletni trgovini WISH zasledil in naročil majhno sledilno napravo z oznako GPS GF-07. Stala je približno štiri ali pet evrov s poštnino. Kupil sem jo iz povsem praktičnega razloga. Hotel sem jo namestiti v sinov osebni avtomobil znamke BMW kot osnovno zaščito v primeru tatvine, saj sta bila kasko zavarovanje proti kraji ali vgradnja alarma nesramno draga.
Pošiljka iz Kitajske je prispela 6. junija 2019. Da bi napravo sploh lahko zagnal, sem po navodilih v poslovalnici Telemacha na Pobrežju v trgovskem centru Tuš kupil predplačniško SIM-kartico s telefonsko številko 070/284-789, na katero je bilo naloženih pet evrov dobroimetja, ter spominsko kartico.
Ker smo se v službi s sodelavci pogovarjali o tem nakupu, so izrazili željo, da bi napravo videli in preizkusili. Nekega junijskega dne leta 2019 sem jo prinesel v službo in jo povsem odkrito pokazal sodelavcem v izmeni. Skupaj smo testirali njeno delovanje. S svojega edinega mobilnega telefona sem na številko v napravi poslal aktivacijsko kodo in kodo za lokacijo, nakar mi je naprava vrnila SMS-sporočilo s povezavo do Google Zemljevidov. Preizkusili smo tudi funkcijo zvočnega klica. Napravo sem pustil pri vodji izmene Blanuši v pisarni, s sodelavcem Steinmanom pa sva šla na dvorišče policijske uprave, da bi preverila doseg. Naprava se je sodelavcem zdela tako zanimiva, da sta jo po njunih izjavah na spletu naročila tudi Blanuša, ki si je kupil novejšo različico GF-09 in Brdnik.
A preizkus je hitro razkril glavno slabost te poceni naprave. Določanje lokacije je bilo popolnoma nenatančno, saj je na zemljevidu kazalo tudi po tri kilometre odstopanja od dejanskega mesta. Za varovanje avtomobila je bila torej povsem neuporabna. Po tistem testiranju v službi in nekaj poskusih doma sem iz naprave vzel spominsko kartico in jo uporabil dronu, baterije nisem več polnil, prav tako nisem polnil dobroimetja na SIM-kartici. Prvotnih pet evrov dobroimetja je po treh mesecih neuporabe poteklo in kartica je postala neaktivna. Črno škatlico sem pospravil v zunanji predal svoje osebne torbice, v kateri sicer nosim dokumente in denarnico, in nanjo dobesedno pozabil.
Vse do aprila 2020. Približno deset dni pred preiskavo je v prostor OKC prišel obiskovalec, ki se je s sodelavcem Brdnikom pogovarjal o tehničnih napravah. Brdnik mu je omenil, da imam jaz podobno napravo, in me prosil, naj mu jo pokažem. Vzel sem jo iz torbice, jo pokazal, nato pa jo očitno nisem takoj pospravil nazaj, temveč odložil na delovno mizo med torbo za prenosnik, dokumente in vrečko s hrano. Ob kasnejšem premikanju stvari mi je majhna črna škatlica po vsej verjetnosti zdrsnila z mize na tla, pod pisalno mizo med električne vodnike. Ker je že več kot pol leta nisem uporabljal, nisem niti opazil, da je ni več v torbici. Vendar je to le ena od možnih razlag, kako sem jo izgubil. Nekateri me celo prepričujejo, da so mi jo sodelavci vzeli iz torbice in jo namerno skrili pod mizo, v kar sicer ne verjamem, vendar danes je vse mogoče.
4. POGLAVJE: Teden tišine in konstrukt (17.–24. april 2020)
V petek, 17. aprila 2020, je čistilka med rednim čiščenjem prostorov OKC pod mizo med električnimi kabli našla majhno črno plastično škatlico z napisom GPS GF-07. Pobrala jo je in jo izročila delavcu OKC Klemnu, ta pa vodji izmene Urlepu. Namesto da bi v prostorih, kamor imajo vstop le pooblaščene osebe, med zaposlenimi na OKC preprosto vprašali, ali je kdo izgubil svojo zasebno napravo, pri čemer je več sodelavcev, vključno z mojim sosedom Steinmanom, napravo poznalo iz junijskega testiranja, se je sprožil povsem drugačen mehanizem. V torek, 21. aprila 2020 zjutraj, je vodja Službe direktorja (SD) PU Maribor Kitel o najdbi obvestil inšpektorico Natašo Kustec in vodjo Oddelka za notranje preiskave in nadzor (ONPN) Sebastjana Javornika. Čeprav je Kitel sprva naročil vodenje notranjevarnostnega postopka, sta se Javornik in Kustečeva ob polni vednosti in podpisih Kitla ter direktorja PU Maribor Thalerja nemudoma, še isto dopoldne ob 10.30, odločila, da zadevo evidentirata kot sum storitve kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po 137. členu KZ-1 po neznanem storilcu.
V svojih dokumentih sta zapisala, da je neznani storilec v prostore OKC »namestil« napravo za prenos zvoka, čeprav je naprava ležala na tleh med kabli in ni bila nikamor nameščena. Z nikomer od zaposlenih na OKC, ki so bili v službi med 17. in 21. aprilom, nista opravila osnovnih razgovorov o tem, komu bi naprava lahko pripadala. Namesto tega so napravo poslali v Nacionalni forenzični laboratorij (NFL) za zavarovanje sledi DNK in prstnih odtisov, pri operaterju Telemach pa so pridobili podatke o lastništvu SIM-kartice in od dežurnega preiskovalnega sodnika pridobili odredbo za preiskavo naprave.
Zanimivo je, da me o najdbi ves teden nihče ni obvestil, čeprav so nekateri sodelavci vedeli, da je naprava moja. Še več, v sredo, 22. aprila 2020, mi je sodelavec Gutsmandl povedal, da ga je direktor Aleksander Thaler na razgovoru nenavadno podrobno spraševal o meni, kakšen sodelavec sem in kako delam. Ko sem naslednjega dne direktorja Thalerja o tem vprašal sam, mi je odvrnil, naj raje ne načenjava teme o moji knjigi Županov boj, saj da se sploh ne zavedam, kaj bi radi nekateri iz PU Maribor naredili z menoj zaradi nje. Dva dni pozneje sem dobil odgovor.
V petek, 24. aprila 2020 zjutraj, kmalu po sedmi uri, je v prostore OKC prišel vodja Oddelka kriminalistične tehnike Maver in me na hodniku v šali vprašal, ali bodo zdaj vsem na OKC vzeli bris DNK zaradi domnevne prisluškovalne naprave, ki jo je prejšnji petek našla čistilka. Bil sem šokiran. Najprej sem pomislil, da nam spet prisluškujejo, tako kot leta 2016 ob napačni namestitvi sistema TETRA, ko se je dejansko snemal celoten prostor OKC, pa so zadevo na policiji zaključili brez epiloga. O najdbi sem vprašal čistilko Efremov in vodjo izmene Blanušo ter mu dejal, da bom o tem obvestil državnega sekretarja Franca Kanglerja, da zadeve ne bi spet pometli pod preprogo. Blanuša mi je svetoval, naj še počakam.
Nato pa me je prešinilo. Spomnil sem se svoje pozabljene GPS naprave v torbici. Izpraznil sem torbico na mizo, naprave ni bilo v njej. Takoj ob 9.30 sem poklical vodjo OKC Topolnika, šel v njegovo pisarno in mu povedal, da je najdena naprava po vsej verjetnosti moja, kako mi je verjetno padla iz torbice in da že od poletja 2019 ni aktivna. Topolnik me je v mojem navajanju ustavil, rekel, da zadevo vodi Služba direktorja, in poklical pristojne.
Že ob 9.50, še preden je kdorkoli opravil razgovor z menoj, sta Javornik in Kustečeva o zadevi obvestila Posebni oddelek Specializiranega državnega tožilstva (PO SDT) in mene opredelila kot osumljenca kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po 260. členu KZ-1.
Okoli 10.30 me je v svojo pisarno poklicala Nataša Kustec, prisoten je bil tudi inšpektor Klepec. Podrobno sem jima razložil celotno zgodbo, nakup na WISH-u, nakup kartice na Pobrežju, javno testiranje s sodelavci Blanušo, Brdnikom in Steinmanom, nenatančnost naprave in potek trimesečnega dobroimetja. Pokazala mi je napravo v kuverti in potrdil sem, da je moja. Prosil sem ju, naj nemudoma preverita promet na SIM-kartici 070/284-789, kar me bo v hipu razbremenilo vseh sumov. Kustečeva si je ves čas nekaj zapisovala v beležko in ob koncu dejala, da je dobro, da se je zadeva razčistila, da lahko zdaj zaključijo postopek. Ko sem se vrnil na delovno mesto, sem v torbici našel celo originalni plastični okvirček Telemachove kartice z odtisnjeno številko in jo ob 14. uri o tem po telefonu obvestil, kar je tudi potrdila.
Toda zgodilo se je nekaj nepredstavljivega. Nataša Kustec o najinem razgovoru ni napisala uradnega zaznamka. Ko je ob 15. uri dokumentacijo predala preiskovalcu SDT Miranu Sodinu, je priložila le kratek uradni zaznamek Topolnika, da sem se javil kot morebitni lastnik naprave, vsebino mojega razgovora, mojo pripravljenost na sodelovanje, navedbe o neaktivnosti kartice in priče iz vrst sodelavcev pa je v celoti zamolčala. Tu Javornik je tožilki SDT Mojci Gruden, ki je podala pobudo za izdajo odredbe za hišno preiskavo pri meni, vse to zamolčal.
Na podlagi tako nepopolnih in zavajajočih podatkov je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru Tomaž Grmovšek izdal odredbo za hišno preiskavo. Ob 20. uri so preiskovalci SDT potrkali na moja vrata. Zasegli so mi sedem elektronskih naprav – telefone, trdi disk, medijski predvajalnik, USB-ključke, nato pa preiskali še moj avtomobil in garderobno omarico v službenih prostorih.
5. POGLAVJE: Medijski umor
Če je bila hišna preiskava v petek zvečer udarec v moje dostojanstvo, je bil ponedeljek, 27. april 2020, javni linč. Od petka zvečer do ponedeljka zjutraj nisem o hišni preiskavi govoril z nikomer zunaj najožje družine. Bil sem na bolniškem dopustu, psihično popolnoma strt. Kljub temu so mi v ponedeljek dopoldne na domača vrata potrkali novinarji POP TV. Informacija o tajnem predkazenskem postopku je torej čez vikend pricurljala v medije iz policijskih vrst, od oseb, ki so edine vedele, kaj se dogaja. Novinarka Mojca Hanžič me je prosila za izjavo. Sprva sem jo odklonil, a ko mi je pojasnila, da bo v nasprotnem primeru v večernih poročilih objavljena zgolj enostranska izjava policije, sem ji na kratko pojasnil resnico. Kljub moji prepovedi snemanja hiše se je snemalec pozneje vrnil in jo posnel z razdalje.
Zvečer se je začel medijski pogrom. Že med oddajo Svet na Kanalu A so v eni uri petkrat zavrteli napovednik o domnevnem prisluškovanju na mariborski policiji in osumljencu – avtorju knjige Županov boj. Ob 19. uri je bil v oddaji 24ur na POP TV moj primer udarna, prva novica dneva, dolga več kot pet minut, v kateri sem bil s polnim imenom in priimkom predstavljen kot utemeljeno osumljeni prisluškovalec. Naslednji dan, 28. aprila, je sledil plaz v vseh osrednjih slovenskih medijih. Prispevek je objavila TV Slovenija, časopisi in portali pa so tekmovali z udarnimi naslovi: »So mariborskim policistom prisluškovali?« (24ur.com), »Pisec knjige o Kanglerju prisluškoval policistom?« (Slovenske novice), »Na mariborski policiji našli prisluškovalno napravo!« (Delo), »Našli sledilno in prisluškovalno napravo, hišna preiskava pri avtorju knjige o Kanglerju!« (Večer).
Čez noč je vsa Slovenija poznala Zorana Šariča, ne več kot dolgoletnega kriminalista z brezmadežno kariero, temveč kot izdajalca, ki naj bi prisluškoval lastnim kolegom. Popolnoma nedolžen sem doživel javno usmrtitev.
6. POGLAVJE: Cena nedolžnosti (Zdravje in družina)
Takšen konstrukt ne uniči le poklicnega ugleda, razžre človeka od znotraj. Že med samo hišno preiskavo sem po telefonu poklical na OKC in sodelavko Patricijo Hanžekovič prosil, naj obvesti nadrejene, da zaradi hudega psihičnega šoka odhajam v bolniški stalež. Moj osebni zdravnik dr. Andrej Lovrec mi je izdal nujno napotnico za psihiatra. Od 8. maja do 26. oktobra 2020 sem se redno zdravil na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor pri dr. Miranu Pustoslemšku. Diagnoza je bila jasna. Prilagoditvena motnja in posttravmatska stresna motnja (PSM). Prve tedne nisem spal, nisem mogel jesti, shujšal sem dvanajst kilogramov. Vsak večer sem jemal antidepresiv Paroxat, v najhujših trenutkih tesnobe pa pomirjevalo Helex, tudi takrat, ko me je mesec dni po preiskavi poklical vodja OKC Topolnik in mi sprenevedavo ponujal psihosocialno pomoč v okviru policije. Takrat sem mu jasno povedal, da ne želim nikoli več stopiti čez prag Policijske uprave Maribor in da naj me nihče iz službe več ne kliče. Srčni utrip mi je poskočil že ob pogledu na katerokoli vozilo z ljubljansko registracijo v bližini doma.
Duševne bolečine so sprožile plaz telesnih težav. Zaradi stalnega stresa sta se mi nevarno povišala krvni tlak in krvni sladkor, pojavili so se hudi želodčni krči, bruhanje in močan refluks, zaradi katerega sem se ponoči dušil, poslabšale pa so se tudi bolečine v operirani hrbtenici.
Še bolj kot lastno trpljenje me je bolelo trpljenje mojih najbližjih. V spodnjem nadstropju naše hiše sta živela moja starša, takrat 84-letni oče, nekdanji kriminalist, težek sladkorni bolnik s kronično obstruktivno pljučno boleznijo in 80-letna mama s polinevropatijo. Oba je dogodek povsem zlomil, a sta kljub lastni stiski zbrala moč, da sta me bodrila. Soproga Biserka in sin Mitja sta skozi vso to kalvarijo stala ob meni in mi preprečila, da bi obupal.
Zlomila pa se je moja ustvarjalnost. Decembra 2019 sem začel pisati svojo drugo knjigo o Francu Kanglerju z naslovom Boj še ni končan. Do 24. aprila 2020 sem napisal že približno 150 strani in načrtoval izdajo 500 izvodov do konca junija. Po hišni preiskavi in ob jemanju močnih zdravil nisem zmogel napisati niti vrstice več. Ko mi je zdravniška komisija ZZZS s 30. septembrom 2020 prekinila bolniški stalež, vrnitev med ljudi, ki so mi zakuhali to zgodbo, ni bila mogoča. Prisiljen sem bil izkoristiti vseh 40 dni preostalega letnega dopusta in se 12. novembra 2020 predčasno upokojiti. Moja 31-letna policijska pot se je končala v tišini in grenkobi.
7. POGLAVJE: Preobrat – Zavrženje ovadbe in poročilo Pavla Jamnika
Resnica je počasna, a ko pride na dan, je neizprosna. Dne 2. julija 2020 sem se na sedežu Specializiranega državnega tožilstva v Ljubljani udeležil zaslišanja in pregleda zaseženih elektronskih naprav pri preiskovalcu Andreju Jugu. Računalniška forenzika vseh mojih telefonov, diskov in ključkov ni odkrila niti enega samega spornega posnetka. Še pomembneje, izpis prometa SIM-kartice 070/284-789, ki ga je SDT pridobil pri operaterju Telemach, je bil popolnoma prazen, v zadnjih šestih mesecih pred najdbo ni bila zabeležena niti ena komunikacija ali transakcija. Naprava je bila mrtva.
Dne 13. julija 2020 je višja državna tožilka Mojca Gruden kazensko ovadbo zoper mene zaradi suma izdaje tajnih podatkov v celoti zavrgla in odredila vrnitev vseh zaseženih predmetov, vključno z GPS-napravo. Kmalu zatem je Policijska postaja Maribor II ustavila tudi prekrškovni postopek glede revolverja Taurus, Upravna enota pa mi je izdala novo dovoljenje za posest orožja in orožje mi je bilo vrnjeno.
A zgodba s tem še zdaleč ni bila končana. Takoj po hišni preiskavi, 27. aprila 2020, sem vložil pritožbo nad delom policistov. Obravnavo je prevzel višji kriminalistični svetnik iz Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave, g. Pavel Jamnik. Opravil je izjemno temeljito, profesionalno preiskavo in 11. septembra 2020 izdelal 31-stransko poročilo o ugotovitvah, ki ga je pozneje dopolnil še s pojasnili na pripombe Javornika in Kustečeve.
Jamnik je v poročilu brez milosti razgalil nestrokovnost in nezakonitost postopka na PU Maribor. Zapisal je, da sama najdba naprave na tleh, ki je v prosti prodaji, ne more predstavljati razloga za sum kaznivega dejanja, ne da bi preiskovalci predhodno v notranjevarnostnem postopku preverili okoliščine pri zaposlenih na OKC. Poudaril je, da bi nekaj preprostih razgovorov s sodelavci takoj razkrilo, da je bila naprava junija 2019 javno testirana in da ne gre za prisluškovanje. Še hujši pa je bil očitek glede prikrivanja dejstev. Javornik in Kustečeva nista napisala uradnega zaznamka o razgovoru z menoj in sta mojo izjavo ter pripravljenost na pomoč v celoti zamolčala SDT-ju in preiskovalnemu sodniku. Ko sta v svojem zagovoru poskušala krivdo zvaliti na nadrejene, češ da sta delala po usmeritvah vodje SD Bojana Kitla, direktorja PU Maribor Aleksandra Thalerja in vodstva GPU, je Jamnik jasno zapisal, da ukaz ali strinjanje nadrejenega policista ne odvezuje zakonite in moralne odgovornosti, da s svojim delom ne povzroči nepotrebnega kršenja človekovih pravic.
Dne 22. oktobra 2020 je o moji pritožbi v Mariboru odločal tričlanski pritožbeni senat MNZ pod vodstvom Sonje Lokar. Peturna seja je bila dramatična. Ko je predsednica senata prebrala sklep, da so vsi trije pritožbeni očitki zoper Sebastjana Javornika in Natašo Kustec zaradi opustitve dolžnega ravnanja in kršitve ustavnih pravic do enakega varstva pravic ter osebnega dostojanstva (22. in 34. člen Ustave RS) utemeljeni, sta Bojan Kitel in Nataša Kustec protestno zapustila prostor, Sebastjan Javornik pa je glasno protestiral, češ da sta zdaj vsega kriva le onadva, nadrejeni, ki so ju usmerjali, pa ne bodo odgovarjali. Zavržno!
8. POGLAVJE: Protiudarec in boj z mlini na veter
Ko sem v rokah držal sklep pritožbenega senata in obsežno poročilo Pavla Jamnika, sem prvič videl celotno sliko in vlogo vsakega posameznika v tej verigi. Izkazalo se je tudi, zakaj so me vzeli na muho. Nekdanji policijski inšpektor mi je zaupal, da mu je tiskovni predstavnik PU Maribor Miran Šadl na kavi v Lenartu kmalu po moji hišni preiskavi dejal, da so me čakali že od izida knjige Županov boj, saj so me sumili, da nosim podatke Kanglerju, in da so me zdaj končno dobili.
Zato nisem ostal tiho. Dne 10. decembra 2020 sem na Posebni oddelek Specializiranega državnega tožilstva (SDT) vložil kazensko ovadbo zoper Sebastjana Javornika, Natašo Kustec, Bojana Kitla in Aleksandra Thalerja zaradi utemeljenega suma kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja (257. člen KZ-1) in nevestnega dela v službi (258. člen KZ-1). V ovadbi sem podrobno dokazal, kako so v medsebojnem sodelovanju opustili dolžno ravnanje, zatajili razbremenilne dokaze in zavedli preiskovalnega sodnika.
A kmalu sem doživel novo streznitev o tem, kako deluje sistem, ko je treba soditi lastnim ljudem. Konec leta 2020 sem od pristojnega tožilca Specializiranega državnega tožilstva Primoža Suknaiča prejel sklep o zavrženju moje kazenske ovadbe. Kljub trdnim dokazom, 31-stranskemu poročilu višjega kriminalističnega svetnika Pavla Jamnika in uradnemu sklepu pritožbenega senata MNZ, ki je potrdil kršitve ustavnih pravic in opustitev dolžnega ravnanja, tožilec v ravnanju četverice z mariborske policijske uprave ni našel znakov kaznivih dejanj.
Takšno odločitev sem dojel kot zavržno in povsem nedoraslo funkciji tožilca Specializiranega državnega tožilstva. Ko nekdo kljub nedvoumnim ugotovitvam najvišje pritožbene instance policije ne vidi zlorabe pooblastil, ne gre več za strokovno presojo, temveč za ščitenje sistema. Ogorčen sem mu na njegov uradni elektronski naslov poslal neposredno sporočilo. Med vrsticami sem mu jasno zapisal, da bi mu najraje v obraz povedal, kako nesposoben je, in ga vprašal, kdo mu je sploh podelil diplomo pravne fakultete, a da tega ne bom storil. Odgovora, pričakovano, nisem nikoli prejel.
Vzporedno s kazenskim postopkom sem 10. decembra 2020 na Državno odvetništvo RS vložil tudi premoženjskopravni odškodninski zahtevek zoper Republiko Slovenijo (Ministrstvo za notranje zadeve) v skupni višini 42.862,66 evra. Zahteval sem 20.000 evrov za nepremoženjsko škodo, za duševne bolečine, strah, posttravmatsko stresno motnjo in medijski linč, ter 22.862,66 evra za materialno škodo, zaradi neizdane knjige Boj še ni končan, izpada plače med prisilno bolniško odsotnostjo, nižje odpravnine ob upokojitvi zaradi prisilnega koriščenja dopusta ter dveh plačanih obrokov za zaseženi telefon Samsung Galaxy S20 Ultra.
Odgovor Državnega odvetništva, ki sem ga prejel 11. marca 2021, je bil nov hladni tuš, povsem v duhu predhodne tožilske zavržbe. Zahtevek so v celoti zavrnili brez kakršnekoli vsebinske obrazložitve. Namesto da bi o primeru povprašali mojega delodajalca (Ministrstvo za notranje zadeve) ali preučili sklep pritožbenega senata GPU, so poizvedovali kar pri tistih, ki so bili v mojem primeru ovadeni, na Policijski upravi Maribor.
Dne 15. marca 2021 sem jim poslal ostro pritožbo. Zapisal sem, da me je takšna neobrazložena zavrnitev posredno znova obsodila dejanja, za katero sem bil oproščen, tiste, ki jim je najvišja pritožbena instanca policije dokazala nezakonito ravnanje, pa oprala vse odgovornosti. Od tožilstva do odvetništva se je krog sklenil. Institucije so druga drugi krile hrbet.
EPILOG: Kaj ostane, ko ugasnejo luči?
Ko človek po več kot treh desetletjih sleče uniformo in zapre vrata institucije, ki ji je posvetil vse svoje delovno življenje, pričakuje vsaj spoštovanje in mir. Namesto tega sem dobil sodne spise, zdravniške izvide in spoznanje, kako krhka je lahko pravna država, ko se posamezniki na položajih moči odločijo, da so nad zakonom. Ta vsebina ni nastala iz maščevanja. Nastala je kot opomin. Opomin na to, da se lahko vsak državljan, tudi tisti, ki je trideset let sam preganjal kriminal in verjel v sistem, čez noč znajde v kolesju konstrukta, če stopi na žulj napačnim ljudem. Moj primer je bil na tožilstvu zavržen. Pritožbeni senat je pritrdil mojim besedam. Moje ime je bilo na papirju očiščeno. A brazgotine na zdravju, spomin na petkov večer na terasi in vprašanje, ali bodo tisti, ki so zlorabili svoja pooblastila, kdaj zares odgovarjali, ostajajo.
Zato se boj za resnico ne konča z zadnjo stranjo tega zapisa. Dokler bodo v državnih organih ostali ljudje, ki verjamejo, da se lahko za svojim položajem skrijejo pred zakonom, bo moral obstajati nekdo, ki bo o tem pisal na glas.
CI ADSS

