Vir: google
V Civilni iniciativi Aktivni državljani samostojne Slovenije (CI ADSS) smo si kot enega glavnih ciljev zadali nalogo, da ugotavljamo, preiskujemo in javnost podrobno seznanjamo s storjenimi nepravilnostmi in nezakonitostmi, ki so se dogajale skozi celotno obdobje samostojnosti Slovenije, konstrukti družbenopolitičnega sistema z enormnim oškodovanjem človekovih pravic in storjenimi krivicami nedolžnim osebam, pa se šele “post festum” ugotavlja, da gre za afere, ko je bilo treba uničiti razredne sovražnike ali pa tiste, ki so s poštenim in uspešnim delom ogrozili državne monopoliste, pa jih je bilo potrebno na nek način zaustaviti, utišati ali odstraniti iz poslovnega okolja. Da je temu res tako, lahko iz prve roke navedemo primere, kot so kazenske afere okoli Janeza Janše in Franca Kanglerja, ki se ju organi preiskovanja in pregona s konstrukti lotevajo na vse mogoče načine, pa jim ju do danes ni uspelo sprocesuirati s temi političnimi konstrukti. Spomnimo se afere Zvon 1 in Zvon 2, ki je pred večimi leti polnila medijske novice in sodne dvorane. Danes lahko beremo, da je eden glavnih osumljenih v tej aferi Mirko Kraševec, ekonom mariborske nadškofije, napisal in izdal knjigo Zarota judežev, ki opisuje konstrukt Globoke države v tej aferi in razkriva vso bedo našega sodnega in državnega sistema.
Verjetno pa se marsikdo od nas nekoliko starejših spomni konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je vse slovenske novičarske medije prestrelila novica o prijetju in priporu direktorja enega največjih slovenskih zasebnih podjetij za distribucijo naftnih derivatov Geocom iz Maribora, Zorana Trifunoviča. Vsi nepoučeni, ki smo takrat spremljali medijska poročanja, smo čestitali organom preiskovanja in pregona na tako uspešni realizaciji in preprečitvi tovrstnega ekstremnega kriminala, do takrat še nezabeleženega v naših prostorih. V nadaljevanju podajamo le kratek povzetek medijskih poročanj o tem, kdo in kaj je bil Zoran Trifunovič in kaj tako groznega je storil in enako lahko najdemo v medijih še danes:
“Zoran Trifunović je bil v Sloveniji znan kot največji davčni dolžnik med fizičnimi osebami, povezan zlasti z nekdanjim podjetjem Geocom. Po podatkih Davčne uprave RS (DURS) je državi dolgoval med 10 in 20 milijoni evrov, kar izhaja iz seznama davčnih dolžnikov, objavljenega leta 2013. Obtožen je bil organiziranja fiktivne prodaje naftnih derivatov, s čimer naj bi v 90. letih utajil več kot 9 milijonov evrov davkov. Leta 2008 je bil oproščen teh obtožb zaradi pomanjkanja dokazov tik pred zastaranjem primera. Trifunović se je več kot 20 let uspešno izogibal postopkom davčnih organov in tožilstva, pri čemer so sojenja spremljali številni zapleti. Leta 2014 je zaprosil za osebni stečaj, s katerim je želel odpisati 1,8 milijona evrov dolgov, a mu je tožilstvo to preprečilo. Prav tako je s pomočjo svetovalcev prenesel lastništvo nepremičnin in premoženja na tuja podjetja, zaradi česar je večina njegovega davčnega dolga ostala nepoplačana.
Že ta kratek oris njegove zgodbe nakazuje na eno največjih kriminalnih afer, ki se je zgodila v samostojni Sloveniji, Gre za domnevno milijonska oškodovanja, utaje davkov in posledično enako tudi pridobitve protipravne premoženjske koristi. V dneh leta 1998, ko so slovenski organi prisile zadevo realizirali, je opravljeno 48 hišnih preiskav po celotni Sloveniji, štirim osebam je odvzeta prostost, med njimi je bil tudi direktor podjetja Geocom Zoran Trifunovič in zanimivo, le njemu je preiskovalni sodnik odredil sodni pripor, ki so ga podaljševali do petih mesecev, dokler Ustavno sodišče ni reklo “stop”, saj priporni razlogi niso obstajali. In potem se je za Zorana Trifunoviča v naslednjih letih nadaljevala agonija in farsa.
Gospod Zoran Trifunovič je letos osebno kontaktiral predstavnike CI ADSS. Povedal nam je, da že več kot dvajset let preživlja policijsko, tožilsko, sodno gonjo in kot kaže, agonije še ne bo kmalu konec. Izrazil je željo, da predstavi drugo, javnosti nepoznano in neslišano stran njegove življenjske zgodbe v boju s policijsko sodnimi mlini. Sicer smo bili opozorjeni na to, naj ne podpiramo in zagovarjamo “takšnega kriminalca”. Vendar smo mu kljub temu prisluhnili in verjeli ali ne, ker smo dokaj normalni, prizemljeni in znamo prepoznati pravico, resnico in dejstva, nas je njegova pripoved dobesedno sesula, streznila in počasi smo pričeli sestavljati to kompleksno sestavljanko. Ob tem nam je izročil del pomembne kazenske dokumentacije in nas seznanil še z več kot 1000 stranmi kazenskega spisa iz afere Geocom. Njegova pripoved o celotni aferi in dejstva iz kazenske dokumentacije bodo tako prvič po osemindvajsetih letih od začetka afere predstavljena v javnosti. In prav to je tisto, kar je poslanstvo CI ADSS, razkritje nam tako dobro poznanih sumov zavržnega, nestrokovnega, prirejevalnega in nesposobnega dela določenih predstavnikov vseh preiskovalnih organov. In v tej žalostni zgodbi, ki je nekoč zelo sposobnega in uspešnega podjetnika pahnila na rob prepada, je tega na pretek, kar priznavajo celo, ne boste verjeli, sami preiskovalci, ki so se ga lotili.
Izpoved Zorana Trifunoviča temelji na mnogih njegovih neposrednih doživetjih in spoznanjih skozi celotno preiskavo in kazenski proces, ter na dejstvih iz kazenske dokumentacije. Vse v nadaljevanju navedeno potrjuje domneve, da je šlo za načrtno uničenje njegovega podjetja s strani države (ob pomoči policije, tožilstva in sodišča), da se zaščiti interese monopolista, podjetja Petrol.
Zoran Trifunovič nam pove, da se je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja pojavil na slovenskem tržišču kot eden največjih trgovcev z naftnimi derivati s podjetjem Geocom. Pri svojem poslovanju je uporabil več legalnih drznih, tržnih in oglaševalskih potez, s katerimi je privabljal kupce (nižja marža, nagradne igre ipd.) in posledično je njegovo podjetje finančno uspešno rastlo. Kmalu je bilo govora o milijonskih dobičkih in Zoran Trifunovič je kot direktor Geocoma postal pomemben slovenski poslovni faktor in očitno tudi konkurenca ter grožnja Petrolu. To je sam ugotovil takoj, ko je kandidiral na razpisu za nabavo kurilnega olja Ministrstvu za notranje zadeve, kjer je ponudil najugodnejše pogoje, pa je na koncu zmagal Petrol z izgovorom MNZ, da ima Petrol bolje razširjeno distribucijsko mrežo.
Približno dva meseca pred njegovo aretacijo, je v časopisu Dnevnik, ki je poznan kot policijski medij, objavljen članek, da zasebni prodajalci naftnih derivatov goljufajo državo, kar je ugotovila družba Petrol, ki je najela zasebno detektivsko agencijo, da fizično zasleduje konkurenco, po izjavi Zoran Trifunoviča celo s helikopterjem.
V CI ADSS smo preverili tovrstno zakonodajo in ugotovili, da gre v tem primeru za nezakonito dejanje Petrola. Kaj bi bilo dovoljeno? Petrol bi lahko najel detektivsko agencijo za zakonito zbiranje javno dostopnih informacij o konkurenčnih podjetjih (npr. analiza spletnih strani, javnih registrov, tržnih poročil) ali za preverjanje sumov o nepoštenih poslovnih praksah konkurence (npr. dampinške cene), če je to skladno z zakonodajo. Kaj ni dovoljeno? Fizično sledenje zaposlenim konkurence, vohunjenje za poslovnimi skrivnostmi ali uporaba nezakonitih metod (npr. prisluškovanje, kraja dokumentov) je nezakonito in kaznivo. S tem, ko je Petrol deloval na tak način, bi moral zagotoviti, da detektivska agencija deluje strogo v skladu z zakonodajo. Petrol bi lahko uporabil le zakonite metode tržne analize in poslovne inteligence, ki ne vključujejo sledenja ali nadzora.
Detektivska agencija, ki jo je najel Petrol, je bila v lasti družinskega člana Mitje Klavore, takratnega izvršnega direktorja Petrola (od leta 1997-2005), pred tem direktorja slovenske kriminalistične policije. Trifunovič ob tem poudari, da je ob prihodu Klavore na Petrol, v “čudni” prometni nesreči umrl Franc Premk, legendarni direktor Petrola, ki je družbo vodil avtoritativno in ni dovoljeval nepoštenih poslovnih praks ter bil izredno tržno usmerjen. Po njegovi smrti je “dejansko vodenje” prevzel prav Mitja Klavora, kar je bilo javno poznano dejstvo. Dejansko je vzpostavil strahovladje in imel celo ozvočene pisarne.
Decembra 1998 pa sta policija in tožilstvo izvedla realizacijo kazenske zadeve Geocom, opravila 48 hišnih preiskav pri štirih osumljencih. Šlo je za “utemeljen sum” storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po II., v zvezi z I. odstavkom 254. člena, v zvezi s 25. členom KZ RS, katerega bi naj osumljeni Zoran Trifunovič, Igor Rosina in Natalija Kolarič storili s tem, da so izstavili lažno dokumentacijo, ki je v časovnem obdobju od 15.4.1997 do 4.12.1998 fiktivno prikazovala promet naftnih derivatov med Podjetjem Geocom Zoran Trifunoviča in družbo Aris iz Celja, Igorja Rosina, na tak način pa se je podjetje Geocom izognilo plačilu prometnega davka in ekološke takse. Z isto obtožbo je bilo Miranu Terzerju očitano, da jim je pri kaznivem dejanju davčne zatajitve pomagal.
Vodja operativne akcije je bil nekdanji mariborski kriminalist Zvonko Roksandič, bivši sodelavec Klavore, ki se je po izjavi Trifunoviča izkazal za nesposobnega opravljanja tako zahtevne naloge, saj v času preiskave ni razumel, da je rednik, označen z “izdane fakture”, v bistvu rednik izdani računi ter govoril, da ga ne zanimajo fakture, temveč računi. In tak strokovnjak je kasneje kot ekonomski ekspert sodeloval z Dragom Kosom pri preiskavi bančne luknje, se sprašuje Trifunovič?
Mariborski kriminalisti so za potrebe predkazenskega postopka pridobili odredbo za uporabo takratnih Posebnih metod in sredstev, danes Posebni preiskovalni ukrepi, in sicer za dva meseca, izvajali pa so jih celih “sedem dni” do realizacije. V teh sedmih dneh so fotografirali Geocomove cisterne pri dobavah naftnih derivatov, kasneje se je v kazenskem procesu izkazalo, da so bile vse dobave zabeležene in odveden, plačan davek. Tudi na vseh 48. hišnih preiskavah ni najden niti en obremenilni dokaz zoper Trifunoviča, kar je vse razivdno iz kazenske dokumentacije. Danes je dejstvo, da so hoteli afero prikazati čimbolj kriminalno.
Zanimiv je dogodek iz časa preiskave o tem, kako je takratni mariborski kriminalist, ki je kasneje postal direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Darko Majhenič opravil zaseg denarja, z navedbo v zapisniku o zasegu, da ga je Trifunovičeva mama sama poklicala, in mu povedala, da je iz Trifunovičevega računa dvignjena večja količina denarja ( ki takrat ni bil blokiran), ter mu znesek sama izročila ob 21.30 zvečer na naslovu bivanja. Da ji je grozil s priporom, je pozabil pripisati. Kje je dobil podatek o dvigu, je še danes nejasno, banka (Probanka), bi morala te podatke ščititi v okviru bančne zakonodaje (račun ni bil blokiran in se je z njim prosto razpolagalo, mama pa je bila pooblaščenka). Očitno je že takrat Romana Pajenk služila določenim strukturam. Prav ta denar (25.000.000,00 Sit, oziroma kasneje 104.000 eur), ki mu ga je država brez obresti in odškodnine vrnila (če bi bil dolžan, mu ga ne bi vrnili) po končanju kazenskega postopka, pa priča o neobstoju njegovega davčnega dolga, saj kot rečeno, po Ustavi RS, moramo sodbe sodišč dolžni spoštovati prav vsi, tako državljani RS, kot inštitucije RS, vse ostalo je zloraba. Tudi sam zaseg denarja je opravljen povsem mimo zakonitosti ZKP, ki jasno določa, kdaj lahko policija vstopi v tuje prostore brez odredbe sodišča. Darko Majhenič v tem primeru ni izdal potrdila o vstopu v stanovanje, kar bi obvezno moral, četudi je bil povabljen od Trifunovičeve mame.
V okviru kazenskega procesa, vodenem pod opr. št. K71/98, so bili štirje osumljeni, kasneje obtoženi, vendar je le Zoranu Trifunoviču odrejen preiskovalni pripor in kar je še bolj zanimivo, samo njemu so blokirali vse premoženje, katerega so v času trajanja kazenskega postopka tudi prodali. Glede na to, da so bili vsi štirje pod isto obtožbo davčne utaje, bi bilo pričakovati enake sankcije tudi za ostale soobdolžene (tu ni govora o priporu, ampak finančna zavarovanja, ki so bila s sklepom odrejena samo Trifunoviču). Celo družba ARIS d.o.o., ki je od njega odkupovala naftne derivate in so plačilo njegovih neplačanih davčnih obveznosti nezakonito prevalili nanj in na njegovo družbo Geocom, je lahko poslovala naprej nemoteno, niti računa ni imela blokiranega. Navaja pa, da so za družbo ARIS d.o.o., naftne derivate, v glavnem prevzemale cisterne z napisi PETROL. V sodbi je sodnica jasno napisala, da je davčno utajo storilo podjetje ARIS D.O.O. in ne GEOCOM in nikakor ni razumljivo, zakaj je bil tudi direktor družbe ARIS Igor Rosina oproščen. Res je, da je kasneje prišlo do zastaranj kazenskega postopka, kar pa je bil očiten namen, saj bi morali, po Trifunovičevi pravnomočni oprostitvi sprožiti nov postopek ugotavljanja davčne zatajitve in bi direktor družbe ARIS lahko povedal nekaj, kar bi za “nalogodajalce” tega nezakonitega kazenskega procesa bilo kompromitrirajoče in bi lahko sprožilo neke druge kazenske postopke.
Kot nalogodajalce Trifunovič misli predvsem na Mitjo Klavora, vodjo policijske akcije Zvonka Roksandiča ( v času direktorovanja Klavore na Policiji, njegov ožji sodelavec), odvetnika Bojana Gruberja in mariborskega preiskovalnega sodnika Slavka Gazvodo. Pomoč bi naj imeli v navezi Mira Lešnika, višjega sodnika mariborskega sodišča, ki je obravnaval Trifunovičeve pritožbe zoper pripor, ter Matjaža Štoka, še zdaj enega od “vladarjev” mariborskega sodišča, v čigar “bdenju nad stečajem TAM-a je izginilo 4 milijarde tolarjev ( kar je enkrat višji znesek, kot so ga pripisovali Trifunoviču). Bil je namreč predsednik stečajnega senata TAM-a in ni jasno, kako je lahko obsojen stečajni upravitelj, čeprav je še sedaj, po stečajni zakonodaji, upravitelj zgolj upravljalec, čigar predloge odobri stečajni senat in mimo stečajnega senata ne more niti cent, torej je glavnina odgovornosti o stečajni masi na stečajnem senatu in ne na upravitelju. Za te enkrat višje izginule milijarde tolarjev nikdar nihče ni bil v priporu ali obsojen, Matjaž Štok pa bi naj bil enormno bogat (med drugim lastnik luksuzne nepremičnine v Piranu). Da pa se o tej zadevi ni pisalo, gre po mnenju Zorana Trifunoviča zahvala Štokovi soprogi, vplivni novinarki Večera Zori Štok.
Preiskovalci so vse davke, ki bi jih morala plačati družba Aris, prevalil na Trifunoviča, z njihovo predpostavko, da prodaje sploh ni bilo. Na sojenju in v preiskavi se je seveda ugotovilo, da je nesporno prišlo do prodaje, saj je podjetje Aris prodajo naftnih derivatov oglaševalo, in tako tržilo v maloprodaji, kar je potrdila tudi njegova računovodkinja. Kot že navedeno, tudi sledenje s strani Policije, kjer so Trifunovičeve cisterne fotografirali pri dobavah naftnih derivatov, je pokazalo, da so bile vse dobave zabeležene in odveden, ter plačan davek. Veleprodajno, pa so robo za Rosina ( Aris) prevzemale cisterne z napisom Petrol in zanimivo, njih pa niso sledili. Vpogled v davčne evidence davčnega urada Maribor jasno kaže, koliko je Trifunovič plačal davka v letih 97 in 98. Bil je med največjimi plačniki davka v Mariboru. Zakaj bi ga torej plačal, če bi ga hotel utajiti? Govora je seveda o milijonskih številkah.
Kasneje je bil Trifunovič tudi pri Ivanu Simiču, ko je bil direktor FURSA, ki mu je pojasnil, da je njegova zadeva ena velika »napaka« davkarije, vendar mu roki, ki so zastarali, preprečujejo sanacijo.
Tudi kak mariborski kriminalist se je našel, ki je Zoranu Trifunoviču priznal njihove napake. Tako je na 1.gimnaziji v Mariboru, na roditeljskem sestanku srečal kriminalista Sama Prešerna, ki mu je dobesedno povedal, da je zadeva “itak” bila zavožena in da je on v službi predlagal, da se fokusirajo samo na dobavo podjetju Ledina, kjer pa je tudi bilo vse čisto.
Zoranu Trifunoviču je odrejen pripor, v katerem je prebil polnih pet mesecev, in so mu ga kljub mnogim prošnjam in zahtevkom podaljševali na mariborskem Okrožnem, Višjem in Vrhovnem sodišču, dokler Ustavno sodišče dne 13.5.1999 ni izdalo odločbe, da se pripor Trifunoviču odpravi, saj zanj ni utemeljenih pripornih razlogov. Ustavno sodišče je celo ugotovilo, da je bila z izpodbijanimi sodnimi odločbami navedenih sodišč kršena pritožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Zato je izpodbijane odločbe razveljavilo in pripor zoper Trifunoviča odpravilo na podlagi pritožbe, ki jo je spisal pokojni dr. Matjaž Šinkovec (bivši ustavni sodnik), vložil pa odvetnik Zoran Toplak. Vsa dejstva so preverljiva.
Sledi šokanten dogodek, ko ga je po pripovedovanju Trifunoviča v priporu v času preiskave, obiskal odvetnik Bojan Grubar, ter mu povedal, da je prijatelj vodje preiskave Zvonka Roksandiča in takratne generalne državne tožilke Zdenka Cerar, ki bi naj dopustovala na njegovi jahti in da bo, v kolikor plača takratnih 600.000 mark, izpuščen iz pripora in tožilstvo bo odstopilo od pregona. Ker je bil, kot pravi Trifunovič, psihično na dnu, je Grubar ta denar dobil, vendar si je s tem denarjem kupil vilo v Tomšičevem drevoredu, ki mu jo je prodala žena Zvonka Roksandiča, takratna predsednica sindikata, ki je takrat bil lastnik te vile in je še danes v lasti Grubarja. Grubar je bil kasneje obsojen za istovrstno kaznivo dejanje in so mu odvetniško licenco odvzeli. Ugibanj in dvomov tukaj ni, gre za načrtno dejanje.
Zoran Trifunovič je bil po petih mesecih pripora izpuščen na podlagi odločbe Ustavnega sodišča in sledila je skoraj desetletna sodna agonija, ki je terjala ogromne sodne stroške, izgubljenega časa na obravnavah, takšnih in drugačnih dogajanj in preobratov ter psihičnih pritiskov, zaradi katerih je bilo močno načeto njegovo zdravstveno stanje. Dne 10.7.2008 pa je
po nekaj manj kot desetih letih od pričetka te policijsko sodne farse, Okrožno sodišče v Mariboru v sestavi senata okrožne sodnice Tanje Rot in sodnikov porotnikov Jakoba Pirša in Marjete Kvar, izreklo pravnomočno sodbo v imenu ljudstva ter razsodilo: ZORAN TRIFUNOVIČ SE OPROSTI OBTOŽBE. Oproščeni so bili vsi štirje obtoženi.
Poskušali smo dojeti realnost oprostilne sodbe, pa nam trenutno nekako ni sedla v podzavest, kajti Zorana Trifunoviča je policija od decembra 1998, ter sodstvo vse do 10.7.2008 preganjalo za utajo davka v skupni višini, ne boste verjeli – 4.926.900,90 eur, oziroma takratnih 1.180.682.532,00 SIT. Gre za 3.468.000 litrov končnim potrošnikom prodanega ekstra lahkega kurilnega olja in 17.184.000 litrov plinskega olja. V tožilski obtožnici je pisalo, da si je Zoran Trifunovič s podjetjem Geocom pridobil veliko premoženjsko korist in mu je šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Iz oprostilne sodbe lahko razberemo, da je obtoženi Zoran Trifunovič vedno posloval zakonito in imel urejeno poslovno dokuentacijo. Tudi prodaja naftnih derivatov družbi Aris d.o.o. ni bila fiktivna, temveč dejanska, zato bi davčne obveznosti morala plačati družba Aris. Sodišče je v dokazne namene zaslišalo več prič, od nekaterih, ki niso bile dosegljive sodišču, je prebralo izpovedi, nekaterih pa sploh niso zaslišali, saj je sodišče ocenilo kot nepotrebno, ker v fazi preiskave niso povedale nič bistvenega za potrebe dokaznega postopka.
Sodišče je tudi zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje Ivana Novaka, Zvonka Šuligoja, Draga Kosa in Boruta Likarja, ker naj bi se njihovo zaslišanje nanašalo na predlog za uvedbo tajnega opazovanja in sledenja zoper Trifunoviča, saj je sodišče odločilo, da se izsledki tega sedemdnevnega opazovanja v kazenskem postopku ne bodo uporabili, čeprav iz spisa niso bili izločeni. Od predlaganih prič v zvezi s tem ukrepom je sodišče prvotno ugodilo le predlogu za zaslišanje sodnika Marjana Pogačnika, to svojo odločitev pa je spremenilo, ko je bilo ugotovljeno, da Pogačnik sodišču ni dosegljiv. Zoran Trifunovič posebej poudari, da je bil Marjan Pogačnik predlagan kot priča, ki bi lahko potrdila, da je bilo s policijsko uporabo posebnih metod in sredstev ugotovljeno, da družba Geocom ni poslovala nezakonito. Zato trdi, da se Pogačnik niti ni smel pojaviti na sojenju, kar Trifunovič smatra kot sramoto za slovensko sodstvo.
Marjan Pogačnik, ki vsem poklicno razlaga, da moramo spoštovati zakonodajo, saj je gospod karierno napredoval celo do predsednika največjega okrožnega sodišča v Sloveniji, je vedel, da bo moral pričati pod prisego, krivo pričanje pa ima za posledico kazensko sankcijo. V Trifunovičevem primeru se pa temu ne bi mogel izogniti, saj so opazovanje in sledenje zaključili po 7 dneh, čeprav so imeli dovoljenje še za 2 meseca. Razumljivo, saj so vedeli, da ne bodo nič odkrili in vsi dokazi, pridobljeni v teh sedmih dneh, so šli Trifunoviču v prid. Če pa bi Pogačnik pričal, bi to pomenilo konec njegove kariere. Trifunovič je prepričan, da bi za to poskrbel Mitja Klavora. Očiten konstrukt sodstva in zavržno dejanje.
Marjan Pogačnik je bil v tistem času sodnik na mednarodnem sodišču v Sarajevu, našim sodnim organom nedosegljiv, z neznanim naslovom? Zadeva postane jasna, ker je šlo za interes, da celoten proces zastara, policija ne bi več preiskovala, čeprav je bilo razkrito, da je od Trifunovičevega kupca družbe Aris, za čigar davek so ga neupravičeno bremenili, odkupoval prav Petrol. Trifunovič pove, da o pretovoru železniških kompozicij z neobarvanim kurilnim oljem, last Petrola, v milijonskih litrih, obstajajo priče.
V oprostilni sodbi je zelo povedna ugotovitev sodišča v odstavku na zadnji strani, ki pravi, citiramo: “Ob upoštevanju, da je podjetje Trifunovič Zoran s.p., Geocom, lastno dokumentacijo imelo temeljito urejeno in je tudi davek redno odvajalo, bi bila dokumentacija, ki naj bi izkazovala prodajo fiktivnemu kupcu, verjetno bolje pripravljena, v kolikor bi pri tej pripravi res sodeloval obtoženi Trifunovič. Ob pomanjkanju materialnih dokazov zato sodišče sklepa, da je obtoženi Rosina vsaj deloma obremenil obtoženega Trifunoviča zato, da bi se sam, oziroma njegova družba Aris d.o.o., rešil davčne obveznosti.” Kljub tem navedbam je bil tudi Rosina oproščen. Smrdi po sodnem konstruktu in dogovarjanju.
Vendar se je Zoranu Trifunoviču kljub oprostilni sodbi tragikomedija nadaljevala v obliki požrešne zveri, imenovane Davčni urad republike Slovenije (DURS), ki oprostilne sodbe ni priznal in so od Trifunoviča še naprej terjali “neobstoječi” davčni dolg v milijonskih vsotah. Že v osnovi so mu zarubili in prodali 14 tovornjakov cistern, dve osebni vozili mercedesa in vozilo Ferrari ter zasegli 370.000 eur celo po zastaranju. Oprostilne sodbe, oziroma novega dejstva, da davčne utaje ni storil, niso hoteli upoštevati in obnoviti postopek, saj bi mu v tem primeru morali vse vrniti. Da je temu tako, pritrjuje dejstvo, da so se izbrisali iz hipoteke na nepremičnini in potem se je pričela “kuhinja”. Če bi dolg obstajal, bi tudi nepremičnino prodali, saj so ostalo prodali takoj, ko so ga izpustili iz pripora. Zato pa jim je bil interes Trifunovičev osebni stečaj, saj stečajna upraviteljica ni hotela nadaljevati postopkov. Trifunovič pravi, da je šlo za začaran, nerešljiv krog. Tudi dejstvo, da mu je sodišče vrnilo 25 milijonov SIT, ki jih je mariborska krim. policija zasegla njegovi mami, davčna uprava pa je vedela, da je denar deponiran na sodišču, pritrjuje temu, da davčnega dolga (utaje) ni bilo.
Trifunovič pove, da je ob tej priliki skupaj z dr. Bojanom Škofom, direktorjem davčnega inštuituta obiskal vodstvo DURSA, kjer so se sprenevedali in jim je dr. Škof v obraz zabrusil, da se sramuje takšnih svojih študentov na fakulteti.
Trifunovič nadalje pove, da so mu zaradi uničenja podjetja ostali dolgovi in je bil prisiljen predlagati osebni stečaj. Račune so mu po uvedbi pripora blokirali, premoženje prodali, nato pa ga po desetih letih vsega oprostili. Pravi, da je bilo premoženja za vsaj trikratno poplačilo obveznosti, ki jih je imel, saj je vedno posloval z visoko likvidnostjo, ca. 150 milijonov SIT je bilo dolgov, premoženje je bilo vredno ca. 200 milijonov SIT, povprečno stanje na računu ca. 65 milijonov SIT, dolg kupcev do podjetja Geocom pa ca. 100 milijonov.
Stanovanjsko hišo je prodal v okviru osebnega stečaja, ki pa je padel zaradi neke nezakonite sodbe sodnika Boštjana Polegeka, na kar je čakal sodnik Matjaž Štok, kasneje pa ga je Vrhovno sodišče oprostilo.
Trifunovičev davčni dolg je leta 2010 absolutno zastaral, kljub oprostilni sodbi vse do danes ni dobil nič povrnjeno. Svojo podjetniško pot je nadaljeval in jo pelje še danes, vendar so se mu vmes ponovno dogodile neprijetnosti in kazenski postopki, za katere enako trdi, da so plod pokvarjenega sistema in sodnih kolobocij, o čemer bo prav tako javno spregovoril kdaj kasneje.
Danes je Zoran Trifunovič izkušen, ne samo na poslovnem področju, temveč tudi na kazensko pravnem, saj na podlagi svojih neprecenljivih izkušenj postavlja ogledalo sodnemu in policijskemu sistemu. Pravi, da skoraj ni sodnika na mariborskih sodiščih, ki ga Trifunovič ne bi ovadil zaradi takšnih ali drugačnih nezakonitosti. Tudi poznavalci sodnih razmer nam povedo, da je pravosodnim delavcev neprijetno in stresno, ko se Zoran Trifunovič pojavi v sodnih dvoranah.
Zoran Trifunovič za konec pove, da je seznanjen z večimi kršitvami v pravosodju, o katerih želi javno spregovoriti, predvsem o sodnikih, ki napredujejo, ko izrečejo nezakonite obsodilne sodbe, ki so kasneje razveljavljene in jim službeni nadzor ugotovi hujše nepravilnosti (Polegek, Kokol, Karmen Krajnc,..), pa za “kazen” napredujejo, pa o sodnicah, ki ščitijo svoje može pred kazenskim pregonom zaradi spolnega nasilja. V CI ADSS smatramo, da je prav, da se razkrije in prepreči vse anomalije, ki se dogajajo v ustanovah, ki bi morale biti vzgled in vzor vsem državljanom. Kajti s takšnimi organi preiskovanja in pregona naša država ne bo nikdar pravična, brez kršitev človekovih pravic in z vladavino prava.
