Vir: google, Insajder.com
V CI ADSS nam je uspelo pridobiti enega najbolj skrbno varovanih in kontroverznih dokumentov policije v samostojni Sloveniji. Poimenovan je Gričarjevo poročilo, nastal je aprila 1999, ime pa je dobil po vodji delovne skupine Bojanu Gričarju, takratnem pomočniku direktorja UKS MNZ. Delovno skupino je dne 24.2.1999 z odredbo imenoval namestnik generalnega direktorja policije Stanislav Veniger, z namenom ugotavljanja odgovornosti posameznikov, ki so zlorabili uradne podatke in dokumentacijo MNZ v času med 1.10.1998 in 22.2.1999. V delovni skupini so bili še Andrej Berginc, višji inšpektor UPNZ, Bojan Vidic, višji inšpektor UP MNZ, Monika Krope, dokumentaristka iz UKS MNZ in magistra Melita Globočnik. Poročilo temelji predvsem na analizi izjav posameznikov in kronologiji dogodkov, zaradi česar so sestavni del tega poročila tudi uradni zaznamki o opravljenih razgovorih, s prilogami dokumentacije, objavljenimi časopisnimi članki, kronologija dogodkov, ter analiza pisanja sredstev javnega obveščanja. Uradni naziv dokumenta je “Zloraba dokumentacije in podatkov policije v obdobju med 1.10.1998 in 22.2.1999”, izdano pa je le “osem” izvodov, dne 13.4.1999. Dokument je označen z uradno tajnostjo STROGO ZAUPNO.
Vir: CI ADSS
Delovna skupina je pri izdelavi načrta dela izdelala tri temeljne hipoteze o zlorabi podatkov in dokumentacije policije:
- zloraba dokuemntov in podatkov policije je posledica neorganiziranih in posamičnih medsebojnih obračunavanj, kar so izkoristili novinarji s pridobivanjem posameznih dokumentov in podatkov za ustvarjanje določenih člankov,
- zloraba podatkov je bila v prvem delu usmerjena v javno diskreditacijo posameznikov s posredovanjem določenih dokumentov novinarjem, po aferi Vič pa so diskreditirani posamezniki ob pomoči posamweznih političnih strank povratno inicirali aferi Holmec in javni obračun v Državnem zboru,
- zlorabo dokumentacije in podatkov MNZ zoper posameznike in v škodo celotne policije je povzročilo samo vodstvo ministrstva po sprejetju Zakona o policiji in v času priprav na reorganizacijo policije, pri čemer je izvršena eliminacija nezaželenih posamznikov z javnimi diskreditacijami s ciljem krepitve moči lastne pozicije, pri tem pa so zlorabljeni tudi novinarji, ki so zaupali dokumentaciji in izvorom podatkov.
Poročilo je sestavljeno iz treh osrednjih delov:
- v prvem delu so predstavljeni dogodki, ki so vplivali na razmere v MNZ pred pojavom afere Vič in Holmec ter drugih primerov komuniciranja preko medijev,
- v drugem delu so analizirani primeri, za katere je bilo ugotovljeno, da so bili ali bi lahko bili zlorabljeni podatki in dokumentacija MNZ v medijih ter podatki, ki so jih poslanci Državnega zbora Republike Slovenije uporabili v točki obravnave predloga uvedbe parlamentarne preiskave v zvezi z razmerami v MNZ ter v času interpelacije,
- v tretjem delu so predstavljene ugotovitve o ravnanju s podatki in dokumentacijo MNZ;
Sledi zaključek, v katerem je prikazana kronologija dogodkov, ki so ali bi lahko vplivali na zlorabo podatkov in dokumentacije MZ.
Leta 2007 je direktor uprave kriminalistične policije Aleksander Jevšek umaknil oznako uradna tajnost – strogo zaupno iz Gričarjevega poročila. Preiskovalni novinar Peter Jančič je dne 1.12.2020 na Siol.net, katerega direktor je takrat bil, objavil članek https://siol.net/novice/slovenija/kako-je-minister-bandelj-pritiskal-za-crnjenje-janse-na-bauerja-in-budjo-ni-vec-strogo-zaupno-540108, v katerem je objavil izseke iz poročila, pridobljene verjetno od vira, na policiji pa mu celotnega poročila niso hoteli izročiti, domnevno ga zaradi varstva zasebnosti niso smeli pokazati. V zavrnitvi dostopa se nikjer niso sklicevali na zaupnost in uradno tajnost. O tem, ali javnost poročila res ne sme videti, bi naj potekal spor pred informacijsko pooblaščenko.
Kakorkoli, iz poročila je uradno umaknjena stopnja zaupnosti in tajnosti, v poročilu pa nikakor ne more iti za varovanje nekogaršnje zasebnosti, saj celoten dokument predstavlja izključno politično in policijsko delo, torej le službene narave, nepravilnosti in nezakonitosti pri tem pa so vsekakor v domeni informacij javnega značaja, pomembne za javnost in se je z njimi dolžna seznaniti. V CI ADSS pa smo si naše poslanstvo zadali prav pri preiskovanju tovrstnih primerov in podajanju naših ugotovitev pristojnim organom.
Tako lahko na primer v Gričarjevem poročilu preberemo, kako je nekdanji premier Janez Drnovšek v dogovoru z urednikom Slovenskih Novic Marjanom Bauerjem nameraval zavarovati svojega ministra Mirka Bandlja, kako je minister vplival na poročanje pomembnega medija, kako so širili lažnive informacije o domnevnih umorih v vojni za osamosvojitev, ki bi jih naj zagrešili naši vojaki in je vladni urad za komuniciranje, ki ga je takrat vodila Marta Kos, po pogovoru med Drnovškom in Bauerjem s tekstom na posebni disketi, krivdo poskušal prevaliti na srbsko obveščevalno službo. Zanimiv del poročila je tudi opis, kako je takratni notranji minister Mirko Bandelj, ki ga je zaradi te afere državni zbor odstavil, vplival na poročanje Slovenskih Novic in poskušal doseči, da bi tam očrnili takrat opozicijskega voditelja Janeza Janšo. Očrnjenju in pisanju neresnic o Janezu Janši sta se urednik Bauer in novinar Budja upirala.
Pred časom se je na Gričarjevo poročilo odzval eden glavnih akterjev v njem, Mirko Bandelj, takratni Minister za notranje zadeve in zapisal:
“S t.i. Gričarjevim poročilom se očitno trudite utemeljiti zakonitost Hojsovega početja. Pri tem pa bi kazalo upoštevati, da je ta fantazijski spis večinoma izmišljen, pa še nezakonito je nastal. O tem je večkrat razsodilo tudi sodišče. Sodišče je njegovo distribucijo tudi (vsaj delno) prepovedalo. Prilagam le dve (na hitro dostopni, saj se mi zdi ukvarjenje s primerom izpred dvajsetih let nesmiselno) sodni odločitvi.”
Bandelj je k temu opozorilu priložil sodni odločitvi o pritožbah Žarka Bogunovića, da so preiskovalci nezakonito pridobivali njegove izpiske telefonskih kontaktov in da so s tem bile z Gričarjevim poročilom kršene njegove pravice (Peter Jančič, Siol.net).
Seveda bodo morali nezakonitosti pridobivanja izpiskov telefonskih kontaktov, ki jih omenja Bandelj, razčiščevati sami med seboj, nikjer pa ne obstaja sodna prepoved, da se to poročilo ne bi smelo objaviti v javnosti, še posebej, ker je umaknjena stopnja zaupnosti. Sicer bi naj obstajala neka sodba Vrhovnega sodišča, da za kazenske postopke ne velja več pravica dostopa do informacij javnega značaja, s katero bi naj Vrhovno sodišče omejilo dostop javnosti do informacij o delu tožilstev in sodišč, vendar za informacije javnega značaja obstajajo tudi izjeme v kazenskih zadevah, ki so navedene v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. V konkretnem primeru pa ne pomnimo, da bi prišlo do kakšnega kazenskega procesa zoper odgovorne iz poročila in kar bi bilo navedeno v poročilu, prav tako ne navajajo podrobnosti dela tožilstev ali sodišč, razen interpelacije in odstop ministra Bandlja. Pa tudi absolutno zastaranje celotne zadeve je verjetno že poteklo.
Je pa iz poročila razvidno dejstvo, da so takrat pravice posameznikov, celo novinarjev na notranjem ministrstvu, ki ga je vodil Bandelj, sistematično in množično kršili. To je razvidno že iz dejstva, da je takratni kriminalist Drago Kos izpisek, s kom se je ta pogovarjal po telefonu, pokazal novinarju TVS novinarju Tomažu Rancu, ko ga je zasliševal o njegovem poročanju o aferi Vič Holmec. Ko je Ranc ugotovil, da Kos nima odredbe sodišča za pridobivanje teh podatkov, je sprožil spor in na Vrhovnem sodišču dosegel pravdo, da je šlo za nezakonito spremljanje novinarja.
V nadaljevanju v celoti objavljamo Gričarjevo poročilo v dveh delih.
CI ADSS
