Vir: google, domovina.je
Ker kljub ugotovljenim utemeljenim sumom nezakonitosti pri navedenem poslu pogodbenika A. O. z MP, in z naše strani podani kazenski ovadbi, ministrstvo ni odreagiralo, kar kaže na brezbrižnost pri netransparentni porabi javnih sredstev za sum obvodnega financiranja politične stranke, smo na Ministrstvo za pravosodje podali zahtevo in pobudo za izredno revizijo navedenega posla. Pobudo v nadaljevanju objavljamo v celoti.
Civilna iniciativa Aktivni državljani samostojne Slovenije
p.p. 9
2311 Hoče
Datum: 26. 1. 2026
Ministrstvo za pravosodje
Župančičeva ulica 3
1000 Ljubljana
gp.mp@gov.si
Zadeva: Poziv in pobuda k ukrepanju glede Strategije digitalizacije pravosodja,
izredne revizije
Pobuda CI ADSS je pripravljena z namenom zaščite javnega interesa, zagotavljanja zakonite, gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev ter preprečevanja nadaljnje strokovne, finančne in sistemske škode na področju digitalizacije pravosodja Republike Slovenije. Pobuda je namenjena vodstvu Ministrstva za pravosodje, Ministrstva za digitalno preobrazbo, ključnim deležnikom na področju pravosodja in se nanaša na vsebinsko, metodološko, postopkovno in pogodbeno presojo Strategije digitalizacije pravosodja, ki jo je Ministrstvo za pravosodje naročilo s pogodbo št. C2030-22-556326 z dne 25. 7. 2022, ki je bila s strani izvajalca, Andrej Omerzel, s.p. pripravljena in je bila naročniku predana februarja 2024 (v nadaljevanju: slovenska Strategije digitalizacije pravosodja).
1. Temeljna ugotovitev
Na podlagi poglobljene strokovne analize je treba nedvoumno ugotoviti, da slovenska Strategije digitalizacije pravosodja dokument ne izpolnjuje niti minimalnih kriterijev, ki jih mora izpolnjevati nacionalna strategija javne politike, še posebej na tako občutljivem, reguliranem in sistemsko pomembnem področju, kot je digitalizacija pravosodja.
Slovenska Strategija digitalizacije pravosodja po svoji naravi ni strategija, temveč nepovezan, konceptualno površen in metodološko neustrezen zapis splošnih namer, ki je po kakovosti, strukturi in strokovni globini primerljiv z nizkokakovostno seminarsko nalogo, ne pa z dokumentom, ki bi smel predstavljati temelj za večletne reforme, investicije in institucionalne spremembe v pravosodnem sistemu države članice Evropske unije. Uporaba tega dokumenta kot uradne strateške podlage pomeni resno kršitev načel dobrega upravljanja, povečuje tveganje nezakonite in negospodarne porabe javnih sredstev ter neposredno ogroža javni interes.
2. Časovni kontekst in sistemski razkorak z EU
Dejstvo, da je bila slovenska Strategija digitalizacije pravosodja pripravljena pred sprejemom EU strategije DigitalJustice@2030, samo po sebi ni sporno. Sporno, nesprejemljivo in strokovno neopravičljivo pa je, da dokument ni bil niti v času priprave, ko so bila že znana izhodišča in konceptualni okvir ter smeri razvoja digitalizacije na ravni EU, usklajen s temi izhodišči. Ugotavljamo, da ni bil niti naknadno vsebinsko in strukturno usklajen z veljavno evropsko strategijo, kljub temu da ta dokument danes predstavlja zavezujoč strateški okvir razvoja digitalizacije pravosodja v EU.
Posledično slovenska Strategija digitalizacije pravosodja danes ne sledi razvojnim smerem EU, ne prevaja evropskih ciljev v nacionalni izvedbeni okvir, ne omogoča skladnosti z evropskimi standardi interoperabilnosti, upravljanja podatkov, umetne inteligence in varstva temeljnih pravic.
To pomeni, da slovenska Strategija digitalizacije pravosodja Slovenijo objektivno usmerja v napačno smer razvoja, kar ima lahko neposredne posledice za interoperabilnost, črpanje evropskih sredstev, pravno varnost in mednarodno primerljivost slovenskega pravosodja.
3. Vsebinski in metodološki kolaps dokumenta
Slovenska Strategija digitalizacije pravosodja dokument nima nobene resne strateške arhitekture. Ne vsebuje jasne problemske analize, ne definira izhodiščnega stanja, ne opredeli konkretnih razvojnih vrzeli in ne utemelji, zakaj so izbrane pobude sploh relevantne. Dokument ne vsebuje teorije spremembe, ne razloži povezave med ukrepi in pričakovanimi učinki ter ne omogoča razumevanja, kako naj bi predlagane aktivnosti vodile do izboljšanja učinkovitosti, dostopnosti ali kakovosti pravosodja.
Še posebej problematično je, da dokument ne vsebuje nobenih merljivih ciljev. Ni kazalnikov uspešnosti, ni izhodiščnih vrednosti, ni ciljnih vrednosti, ni časovnih mejnikov in ni odgovornih nosilcev. Tak dokument ni upravljiv, ni merljiv in ni revidabilen, zato ne more služiti kot orodje vodenja javne politike.
Dokument prav tako ne vsebuje finančnega okvira. Ne obstajajo ocene stroškov, ni analize stroškov in koristi, ni razlikovanja med investicijskimi in tekočimi stroški, ni presoje dolgoročnih obremenitev proračuna in ni nobene prioritizacije. Vsakršno sklicevanje na “optimizacijo stroškov” ali “učinkovitost” je v takšnem kontekstu zgolj retorično in brez vsebinske vrednosti.
4. Neobstoječe upravljanje in neizvedljivost
Slovenska Strategija digitalizacije pravosodja ne določa nobenega resnega upravljalskega modela. Ne opredeli, kdo dejansko odloča o arhitekturi sistemov, kdo nosi odgovornost za standarde, kdo potrjuje projekte, kdo upravlja portfelj in kdo nosi odgovornost za neuspeh. Dokument se izogne vprašanju odgovornosti in odločanja, kar v praksi pomeni, da ustvarja prostor za nepovezane, neusklajene in med seboj nezdružljive rešitve.
Tak dokument je operativno neizvedljiv. V najboljšem primeru vodi v fragmentacijo in improvizacijo, v najslabšem pa v sistemske napake z dolgoročnimi finančnimi in pravnimi posledicami.
5. Odsotnost nujnega deležniškega usklajevanja
Iz slovenske Strategije digitalizacije pravosodja in iz pripravljalne dokumentacije ne izhaja noben dokaz, da bi bil pripravljen v sodelovanju s ključnimi deležniki pravosodnega sistema. Ni zapisov, ni mnenj sodstva, tožilstva, odvetništva, uporabnikov ali strokovne javnosti, ni sledljivosti odločitev in ni transparentnega postopka usklajevanja.
Strategija, ki ni deležniško usklajena, nima legitimnosti. Strategija, ki nima legitimnosti, pa v javnem sektorju ne more biti uspešno izvedena. To pomeni, da je bil dokument pripravljen bodisi brez razumevanja sistema, bodisi brez interesa za njegovo dejansko delovanje. Odzivi Vrhovnega sodišča RS in Vrhovnega državnega tožilstva pa jasno potrjujejo, da pripravljavec in tudi naročnik o pripravi nacionalne Strategije digitalizacije pravosodja deležnikov sploh nista obvestila, niti vključila v njeno pripravo. Kljub temu pa iz poročil izvajalca večkrat izhaja, da so bila ta usklajevanja izvedena.
6. Presoja kakovosti in odgovornosti pripravljavca
Glede na raven izdelka je treba resno podvomiti, ali je pripravljalec slovenske Strategije digitalizacije pravosodja dokumenta:
- razumel predmet naročila,
- razpolagal z ustreznimi strokovnimi znanji,
- upošteval osnovne standarde strateškega načrtovanja,
- izpolnil pogodbeno obveznost priprave strategije.
Če je bil predmet pogodbe priprava nacionalne strategije, potem je treba ugotoviti, da izdelek temu predmetu ne ustreza. Gre za materialno neizpolnitev ali bistveno neustrezno izpolnitev pogodbe, ki upravičuje uporabo vseh razpoložljivih pravnih sredstev z namenom zaščite javnega interesa, preprečitve nadaljnje škode, vzpostavitve zakonitega in odgovornega upravljanja javnih sredstev ter povračila neupravičeno porabljenih proračunskih sredstev, vključno z uveljavljanjem vračila plačila, pogodbenih kazni in morebitne odškodninske odgovornosti, kjer so za to izpolnjeni zakonski in pogodbeni pogoji.
Prevzem takšnega izdelka brez strokovne presoje pomeni dodatno tveganje odgovornosti na strani naročnika.
7. Zahteva po ukrepanju v javnem interesu
V izogib nadaljnji škodi in zaradi zaščite javnega interesa je nujno, da vodstvo Ministrstva za pravosodje:
- formalno ugotovi, da slovenska Strategija digitalizacije pravosodja ne predstavlja veljavne nacionalne strategije in se kot tak ne sme uporabljati kot podlaga za odločanje, financiranje ali izvajanje projektov;
- odredi pripravo nove strategije digitalizacije pravosodja, skladne z EU DigitalJustice@2030, z jasno določenimi cilji, kazalniki, finančnim okvirom, upravljanjem in deležniškim usklajevanjem;
- naloži Notranjerevizijski službi, da preverita pogodbeno razmerje s pripravljavcem slovenske Strategije digitalizacije pravosodja, vključno s predmetom naročila, merili kakovosti in postopkom prevzema;
- v primeru ugotovljene neustreznosti izdelka, zahteva vračilo celotnega ali sorazmernega dela izplačanih sredstev, uveljavi pogodbene kazni oziroma druge pravne mehanizme;
- sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se v prihodnje javna sredstva ne porabljajo za vsebinsko neuporabne in strokovno neustrezne dokumente, ki zgolj ustvarjajo videz reforme, ne pa dejanskih razvojnih premikov.
8. Zaključek
Ohranitev SI dokumenta kot veljavne strategije bi pomenila zavestno sprejemanje strokovno neustreznega, metodološko praznega in z EU neusklajenega dokumenta kot temelja razvoja pravosodja. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z načeli odgovornega upravljanja, varstva javnega interesa in zaupanja javnosti v delovanje države.
Vodstvo Ministrstva za pravosodje ima dolžnost ukrepati. Ne le zaradi formalne skladnosti z EU, temveč predvsem zaradi odgovornosti do pravosodnega sistema, uporabnikov in davkoplačevalcev.
CI ADSS smo v tej zvezi zoper nekdanjo pravosodno ministrico in pogodbenika, ki je izdelal Strategijo digitalizacije pravosodja, dne 19.8.2025 podali kazensko ovadbo na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, ki je v celoti objavljena na naši spletni strani https://ci-adss.si/?p=1814. Tudi nekateri mediji so se konkretno razpisali o primeru, ki ga celo smatrajo kot obvodno financiranje stranke SD, katerih člana sta bila Pipanova in Omerzel, ki pa bi ga naj načrtno spregledala poslanka Tamara Vonta pri vodenju parlamentarne komisije, katere predsednica je. V nadaljevanju povzemamo tekst iz spletnega portala Nova24.si, ki zelo povedno opiše domnevno sporno delovanje:
“Švarc Pipanova je v času svojega mandata kaj hitro po nastopu ministrske funkcije poskrbela za finančno nagrado svojim privržencem in takratnim strankarskim sopotnikom, najverjetneje za plačilo predvolilnih uslug ter politično aktivističnih operacij v času njenega ministrovanja. Leto in pol svojega klavrnega mandata se je Švarc Pipanova neuspešno trudila zagotoviti milijonski posel političnemu kolegu Ernestu Žejnu. Uspešno pa je poskrbela za skoraj 50.000 evrov nagrade iz državnega proračuna svojemu prijatelju Andreju Omerzelu, nekdanjemu predsedniku podmladka stranke SD. Kot kažejo dokumenti, je šlo za prikrito politično financiranje konkretne osebe s fiktivno pogodbo. Omerzel je namreč malo po nastopu Golobove vlade in imenovanju Švarc Pipanove za pravosodno ministrico odprl status samostojnega podjetnika – Pravno, poslovno in projektno svetovanje Andrej Omerzel, s.p. Le nekaj dni za tem je že podpisal pogodbo s pravosodnim ministrstvom, katere predmet je bil “Koordinacija digitalizacije na področju pravosodja”. Kljub temu, da Omerzel ni noben strokovnjak s področja digitalizacije, s tem področjem tudi nima nobenih izkušenj, najmanj še v pravosodju, je prejel posel vreden več deset tisoč evrov. Dokumenti kažejo, da sta v aktivnostih digitalizacije tesno sodelovala Omerzel in razvpiti Ernest Žejn. Kaj je spornega z več deset tisoč evrov vredno Omerzelovo pogodbo? Praktično vse! Omerzel je namreč v okviru svojih “storitev” izdal celo vrsto poročil, v katerih je navajal usklajevanje na temo digitalizacije z deležniki na področju pravosodja – torej sodišči, tožilstvom in državnim odvetništvom. Za teh skoraj 50 tisočakov pa bi naj izdelal tudi strategijo digitalizacije pravosodja v Sloveniji. In tukaj se dvojec Švarc Pipanova in Omerzel zatakne. Vrhovno sodišče RS in Vrhovno državno tožilstvo sta Civilni iniciativi aktivni državljani Slovenije, ki se poglobljeno ukvarja s to zadevo, potrdili, da z Omerzelovim pregrešno dragim dokumentom “Strategija digitalizacije pravosodja” sploh nista bili seznanjeni in pri pripravi nista sodelovali, kakor tudi ne s pogodbenikom Andrejem Omerzelom. V številnih delovnih poročilih, ki jih je Omerzel pravosodnemu ministrstvu prilagal k računom za plačilo njegovih storitev, omenja prav sodelovanje s pravosodnimi deležniki, kateri pa o tem očitno niso vedeli ničesar. Še več, pregled dokumenta, ki naj bi predstavljal Strategijo digitalizacije pravosodja, kaže, da gre za povsem vsebinsko prazen in strokovno zgrešen dokument, ki ni usklajen niti z nacionalnimi, kaj šele z veljavnimi smernicami na ravni EU. Neuporaben dokument, za katerega je Švarc Pipanova namenila vrtoglavih 50.000 evrov, je vreden torej več kot 30 povprečnih slovenskih neto plač.”
Odziv Vrhovnega državnega tožilstva in Vrhovnega sodišča RS je bil ta, da s strategijo digitalizacije pravosodja, ki jo je pripravil Andrej Omerzel, sploh niso seznanjeni in pri njej niso sodelovali. “Po prvih vprašanjih, posredovanih pravosodnemu ministrstvu, ki so nakazovali sume korupcije in kršitve integritete tedanje pravosodne ministrice Švarc Pipanove ter sume kaznivih dejanj pri omenjenem poslu, je Andrej Omerzel podal pobudo za prekinitev pogodbe, le nekaj dni za tem pa je svoj s.p. tudi zaprl. Z zadevo je bila seznanjena tudi kasnejša ministrica Andreja Katič in tedanja državna sekretarka ter aktualna pravosodna ministrica Andreja Kokalj, ki pa sta zadevo pometli pod preprogo in z vsemi mehanizmi branili svojega strankarskega kolega Andreja Omerzela. Glede na jasna razkritja bi morala preiskovalna komisija pod drobnogled vzeti tudi ta in podobne primere, ki kažejo utečeno prakso obvodnega financiranja, ki ga uresničujejo koalicijske stranke.”
V vednost:
- Ministrstvo za digitalno preobrazbo (gp.mdp@gov.si)
- Urad RS za nadzor proračuna (mf.unp@gov.si)
- Komisija za preprečevanje korupcije (anti.korupcija@kpk-rs.si)
- Vrhovno sodišče RS (urad.vsrs@sodisce.si)
- Vrhovno državno tožilstvo RS (vdtrs@dt-rs.si)
- Državno odvetništvo RS (urad.dodv@gov.si)
- Ministrstvo za pravosodje, Notranjerevizijska služba (suzana.hotzl@gov.si)
CI ADSS
About the Author
