Vir slike: ChatGPT AI
Dne 12.8.2026 smo CI ADSS na javnem Facebook profilu dramskega in filmskega ustvarjalca Gojmira Lešnjaka Gojca zasledili objavo, ki razkriva odklopljenost radikalne levice od težav povprečnega človeka in zatekanje k agresivni retoriki, ko jim zmanjka argumentov. Na družbenih omrežjih je završalo ob objavi Gojmira Lešnjaka, ki je dramatično napovedal septembrsko revolucijo pod geslom RDEČA ZORA. Ta dramatičen poziv k spremembi je sprožil plaz odzivov, ki pa so večinoma usmerjeni v kritiko nerealističnih pogledov in izbire besed, ki spominjajo na pretekle nemirne čase. Lešnjakova objava je klasičen primer retorike radikalne levice, ki v slogu kaviar socializma z udobne razdalje poziva k spremembam, ne da bi ponudila oprijemljive rešitve za težave, s katerimi se soočajo ljudje. Namesto argumentiranega dialoga, se zateka k napadom na posameznike in k dramatičnim napovedim, ki bolj spominjajo na gledališko predstavo, kot pa na resna politična prizadevanja. Kritika nekulturne ministrice za nekulturo, brez kakršnekoli pojasnitve, zakaj naj bi bila takšna, le kaže na pomanjkanje vsebine in zatekanje k osebnim napadom. Namesto da bi se ukvarjali z resnimi vprašanji, kot so gospodarske razmere, nezaposlenost ali zdravstveni sistem, se radikalna levica osredotoča na ideološke boje in napade na tiste, s katerimi se ne strinja. Poziv k rdeči zori in septembrski revoluciji je nevarna in nepremišljena izjava, ki le še bolj poglablja polarizacijo v družbi. V času, ko bi morali stremeti k dialogu in sodelovanju za reševanje skupnih izzivov, tovrstne izjave le sejejo razdor in spodbujajo sovraštvo. Hkrati pa je treba poudariti nerealne poglede, ki se skrivajo za tovrstno retoriko. Ideja, da bi se v Sloveniji cedila med in mleko, če bi bil merilo za lenuha, je v popolnem nasprotju z gospodarsko realnostjo in kaže na popolno nepoznavanje osnovnih ekonomskih zakonitosti. Lešnjakova objava je jasen pokazatelj, kako se radikalna levica zateka k dramatičnim izjavam, ko nima oprijemljivih rešitev. Namesto da bi se ukvarjali z resnimi vprašanji, se raje osredotočajo na ideološke boje in napade na posameznike. To pa je nevarna pot, ki le še bolj poglablja polarizacijo v družbi in otežuje reševanje skupnih izzivov.
Vir slike: posnetek zaslona javnega facebook profila Gojmirja Lešnjaka (Gojca)
Od mita o zlatih časih, do radikalizacije politike. Selektivni spomin, neuspešna tranzicija in nepredelana zgodovina še vedno oblikujejo slovensko družbo. Petintrideset let po osamosvojitvi in prehodu v demokratični sistem se v slovenskem javnem prostoru še vedno soočamo z nenavadnim fenomenom, izjemno močno privrženostjo simbolom, idejam in narativom nekdanjega socialističnega režima. Medtem ko so številne druge države nekdanjega vzhodnega bloka po padcu železne zavese jasno prelomile s preteklostjo, v Sloveniji vztraja optimističen pogled na jugoslovanski socializem. V CI ADSS se z zaskrbljenostjo sprašujemo, zakaj je temu tako? Razlogi za ta pojav so očitno večplastni in se raztezajo od ekonomskih psihologij do selektivnega zgodovinskega spomina.
Jugoslovanski samoupravni socializem je bil v primerjavi s trdim stalinizmom Sovjetske zveze ali drugimi režimi za železno zaveso znatno bolj odprt. Državljani so imeli večjo prostost potovanj, boljši življenjski standard in odprtost proti Zahodu. V kolektivnem spominu se je zato ohranila slika socializma s človeškim obrazom. Pri tem prihaja do učinka selektivnega spominjanja, ljudi navdaja nostalgija po varnosti zaposlitve, brezplačnem šolstvu in zdravstvu ter družbeni solidarnosti, medtem ko se pomanjkanje osnovnih dobrin, inflacija, represija ter pomanjkanje političnih svoboščin potiskajo na rob. Kulturna industrija in medijski prostor igrata ključno vlogo pri ohranjanju tega mita. Pop kultura, glasba, filmi in estetika tistega časa so postali del tržne niše, ki pri starejših vzbuja nostalgijo po mladosti, pri mlajših generacijah, ki režima niso nikoli izkusile, pa ustvarja romantično iluzijo o pravičnejšem svetu. Ta medgeneracijski prenos ideologije pogosto poteka brez kritične distance do resničnih ekonomskih in političnih dejavnikov tistega časa. Slovenska tranzicija je v divji tržni kapitalizem prinesla tudi negotovost, prekarizacijo dela, naraščanje družbenih razlik in korupcijske škandale. Ko se ljudje soočajo s pomanjkljivostmi sodobnega kapitalizma, rešitve žal ne iščejo v modernizaciji sistema, temveč v vračanju k utopičnim idejam preteklosti. Socializem v tem kontekstu ne deluje več kot realen politični sistem, temveč kot simbolni protest proti napakam današnjega časa. Eden ključnih razlogov za ohranjanje fenomena je nepopolna obsodba totalitarnih praks in odsotnost celovite nacionalne katarze. Za razliko od nekaterih srednjeevropskih držav, v Sloveniji po letu 1991 ni prišlo do dosledne lustracije ali jasne družbene obsodbe zločinov nekdanjega režima. To je ustvarilo prostor, v katerem politične elite preteklost še naprej zlorabljajo za ideološki boj, namesto da bi preteklost prepustile objektivni zgodovinski znanosti. Malikovanje komunizma in socializma v moderni Sloveniji ni le nepremišljena nostalgija, temveč simptom družbe, ki se še vedno lovi med nedokončano tranzicijo in nepredelano zgodovino. Dokler ne bomo zmožni objektivno ovrednotiti tako pozitivnih kot temnih strani preteklosti, bo preteklost še naprej diktirala našo prihodnost.
V analizi postkomunizma v Sloveniji je treba opozoriti na vidike radikalizacija leve politike. Del levega političnega spektra se vse bolj odmika od tradicionalne socialdemokracije proti radikalnejšim protikapitalističnim in ekosocialističnim doktrinam. V javnem diskurzu se ponovno pojavljajo elementi razrednega boja, kar poudarja ideološko preoblikovanje politike. Stopnjevanje radikalnih zahtev ter zavračanje obstoječega ustavnega in gospodarskega reda, ustvarjata tveganje za globoke družbene razkole, izgubo pravne in osebne varnosti ter morebitne neustavne oziroma revolucionarne politične poskuse.
CI ADSS
About the Author
