Vir: ChatGPT AI
Objava ministra Anžeta Logarja na družbenih omrežjih znova odpira eno najbolj žolčnih razprav v slovenski javnosti, razmerje med delom, socialnimi transferji in odgovornostjo posameznika do družbe. Predlog, da se denarna socialna pomoč za delovno sposobne veže na obvezno opravljanje javnih del, po eni strani sproža očitke o prisilnem delu, po drugi pa opozarja na sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih je socialna država za marsikoga postala trajna življenjska in ne le začasna varnostna izbira. Po našem prepričanju obstaja več ključnih razlogov, zakaj se delovno sposobni posamezniki odločajo za ostajanje v sistemu socialnih pomoči. Ko posameznik ali družina preračuna skupni izkupiček socialnih transferjev, ki so osnovna denarna socialna pomoč, otroški dodatki, subvencija najemnine, oprostitev plačila vrtca, kritje obveznega/dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in izredne pomoči, ugotovi, da je razlika v primerjavi s prejemanjem minimalne plače izjemno majhna. Ob upoštevanju potnih stroškov in časa za delo, se zaposlitev na slabše plačanih delovnih mestih ekonomsko načeloma ne izplača. Visoka obdavčitev plač zmanjšuje neto izkupiček poštenega dela, medtem ko so socialni transferji v celoti neobdavčeni. Precejšen del prejemnikov socialne pomoči uradno izkazuje status brezposelnosti, dejansko pa ustvarja dohodke v sivi ekonomiji z delom na črno, medtem ko jim država krije vse osnovne življenjske stroške. Slovenski sistem do sedaj ni dovolj dosledno zahteval vračanja družbi preko javnih del ali družbenokoristnega dela, kot pogoj za prejemanje denarne pomoči za delovno sposobne posameznike.
V Republiki Sloveniji uradna statistika po etnični pripadnosti ne obstaja, saj ustava in zakonodaja o varstvu osebnih podatkov prepovedujeta vodenje evidenc na podlagi narodnostne ali etnične pripadnosti ob vložitvi vlog za socialne transferje. Kljub temu pa ocene in poročila Centrov za socialno delo, zlasti v jugovzhodni Sloveniji, Dolenjska, Posavje, Kočevsko, kažejo sledeče stanje: v Sloveniji po zadnjih podatkih živi med 10.000 in 12.000 Romov. Na območjih z nižjo stopnjo integracije je delež prejemnikov denarne socialne pomoči med delovno sposobnimi Romi izjemno visok in po nekaterih lokalnih ocenah presega 80 do 90 %. Večina delovno sposobnih posameznikov v teh skupnostih nima dokončane osnovne šole, kar jim onemogoča vstop na formalni trg dela, obenem pa sproža generacijski krog odvisnosti od socialnih pomoči. Država je to situacijo desetletja dopuščala predvsem zaradi ustavne definicije socialne države, saj je temeljni koncept slovenske zakonodaje zagotavljanje minimalnega eksistenčnega praga vsem državljanom brez predhodnih strogih pogojevanj. Poudarek je torej na pasivnem izplačevanju denarnih nakazil namesto na aktivni integraciji, izobraževanju in terenskem delu. Pogosto je primanjkovalo političnega soglasja za zaostritev pogojev ali sankcioniranje tistih, ki zavračajo delo ali ne pošiljajo otrok v šolo. V zadnjem obdobju se pod pritiskom lokalnih skupnosti in javnosti politika spopada s spremembami. Zakonodaja vse bolj uveljavlja izplačevanje otroških dodatkov in socialnih pomoči v naravi, boni, kritje položnic, če otroci ne obiskujejo redno osnovne šole. Za posameznike, ki imajo zapadle neplačane globe za prekrške, je država omogočila rubež dela denarne socialne pomoči oziroma preusmeritev v izplačila v naravi. Predlogi, kot jih navaja objava, torej obvezna javna dela za delovno sposobne prejemnike ter znižanje davčne obremenitve plač, merijo prav na odpravljanje pasti nezaposlenosti in ponovno vzpostavitev vrednote dela.
Socialna pomoč mora ostati zaščitna izbira izključno za tiste, ki zaradi bolezni, starosti ali objektivnih invalidnosti ne morejo delati. Za vse delovno sposobne posameznike, ne glede na etnično ali družbeno pripadnost, pa mora država prehod iz pasivnega prejemnika v aktivnega delavca pogojevati z jasnimi pravili, družbenokoristnim delom ter opazno razliko med socialno podpora in pošteno zasluženo plačo.
CI ADSS
About the Author
