Vir: ChatGPT AI
V CI ADSS ugotavljamo, da se Slovenija nahaja pred odločilno vrednotno in družbeno prelomnico. Desetletja po formalni osamosvojitvi v državi še vedno deluje vzporedni sistem, ustvarjen po meri samooklicane elite. Ta sistem za obrambo svojih privilegijev, oblasti in statusa uporablja vsa razpoložljiva sredstva, medtem ko večina drugorazrednih državljanov nosi breme visokih davkov, birokratskega nasilja, nizkih plač in pritiska na svoje dostojanstvo.
Čas je za jasno diagnozo stanja, razkritje mehanizmov obvladovanja in izvedbo nujnih ukrepov za dokončanje slovenske tranzicije. Moč prvorazrednih ne temelji na meritokraciji, znanju ali podjetniški uspešnosti na prostem trgu, temveč na ohranjanju monopolov in sistemskega nereda. Z več kot 20.000 veljavnimi zakoni in uredbami je birokracija postala instrument ustvarjanja stalne negotovosti. Ljudstvo mora živeti v permanentnem občutku krivde in strahu pred kaznimi, medtem ko elita zakone prilagaja svojim potrebam. Pridevnik javno (javno zdravstvo, javno šolstvo, javni sektor) je v slovenskem novoreku postal sinonim za monopoly in odsotnost nadzora. Služi kot kritje za preplačila, izčrpavanje davkoplačevalskega denarja in preprečevanje zdrave konkurence. Domači podjetniki, ki tvorijo hrbtenico ekonomije, so potisnjeni na obrobje. Izpostavljeni so davčnemu vijaku, diskriminatornim inšpekcijskim nadzorom ter medijskim umorom, takoj ko izstopijo iz povprečja ali se zoperstavijo sistemskim namigom. Zaradi preprečevanja naravnega tekmovanja talentov na tisoče sposobnih, izobraženih in podjetnih mladih vsako leto zapusti državo, nadomešča pa jih uvoz nizko kvalificirane delovne sile in porabnikov socialnih fondov.
Sistemske korenine današnjega stanja izvirajo iz neodpravljenih vzorcev prejšnjega režima. Ob padcu enopartijskega sistema se je nekdanja elita zatekla k scenariju preživetja v novih okoliščinah. Stotine milijonov dolarjev iz državnih bank in izvoznih podjetij so preusmerili v davčne oaze ter obdržali ključne vzvode v finančnem in gospodarskem sektorju, hkrati pa uničujejo infrastrukture Demosove vlade, nasprotujejo ključnim osamosvojitvenim aktom ter obvladujejo medijski in pravosodni aparat, onemogočajo narodne sprave z zavračanjem razkritja resnice o komunistični revoluciji, pobojih in zlorabi človekovih pravic. Ustvarjajo sistem nedotakljivosti, kjer so nosilci globoke države zaščiteni pred kazenskim pregonom, kritiki in opozicija pa so podvrženi politično-sodnim procesom in diskreditacijam, pod izgovorom boja proti sovražnemu govoru.
Odpravljanje statusa drugorazrednosti zahteva odločne in sistemske korake. Za zmago demokracije in uveljavitev ustavne zapovedi blaginje je nujna izvedba več temeljnih zahtev, kot so vzpostavitev odprtega javnega prostora, v katerem imajo različni politični in svetovnonazorski argumenti enakopraven dostop do volivcev, dosledna zaščita davkoplačevalskega denarja, ukinitev privilegiranih kanalov financiranja in vzpostavitev svobodne tržne konkurence na vseh področjih, dosledno uveljavljanje načela enakosti pred zakonom. Pravosodne institucije morajo nedotakljive nosilce politične in finančne moči obravnavati enako kot vse ostale državljane. Odpraviti je treba privilegirane pokojnine, neupravičene družbene položaje in nezaslužene funkcije, pridobljene na podlagi ideološke ali sorodstvene pripadnosti. Kaznovati je treba obujanje vseh treh totalitarizmov (komunizma, fašizma, nacizma), prilagoditi šolskega sistema tako, da temelji na objektivnih zgodovinskih dejstvih, spravi in vrednotah slovenske osamosvojitve. Pod nujno je potrebno zapreti vrata ilegalnim migracijam, spodbujati rodnost, dati podporo družinam in mladim ter ustvarjati pogoje za vrnitev uspešnih Slovencev iz tujine. Blaginja lastnega naroda mora postati osrednja prioriteta države.
Končno odštevanje se je začelo. Izrojenost sedanjega sistema je dosegla stopnjo, ki vodi v samouničenje. Prosvetljeni del družbe še vedno ponuja roko sprave in civilizirano dokončanje tranzicije na podlagi meritokracije ter ustvarjanje prostora za vse sposobne posameznike. Če bo elita spravne ponudbe in zahteve po enakopravnosti še naprej arogantno zavračala, bo soočena z novimi generacijami, ki ne bodo več pristajale na teptanje svojega dostojanstva. Slovenija mora zadihati z obema kriloma pljuč, kajti le tako bo ohranila svojo državnost, kulturo in blaginjo za prihodnje rodove.
CI ADSS
About the Author
