Družbena omrežja napovedujejo nov val protestnih shodov. Medtem ko se napovedujejo akcije proti visokim cenam, korupciji in vladnim potezam, se v javnosti znova odpira ključno vprašanje, kje je meja med ustavno pravico do zborovanja in odgovornostjo tistih, ki ljudi pozivajo na cesto?
V javnosti in po spletu že več tednov krožijo pozivi k novim množičnim protestom. Na eni strani se širijo grafična vabila za shod v soboto, 21. novembra 2026, pod geslom »Dovolj je bilo laži!« in »Naša država, naš glas!«, ki kot razloge izpostavljajo draginjo, korupcijo, nepravičnost in izgubljeno prihodnost. Na drugi strani se v komentarjih na družbenih omrežjih kot eden ključnih akterjev mobilizacije znova omenja Jaša Jenull, ki napoveduje usklajevanje organizacijskih ekip in izpostavlja nasprotovanje »kriminalni vladi« ter »zakonom za bogataše«.
Vir: Facebook
Povezovanje socialnih stisk, od inflacije do stanovanjske problematike, s političnimi zahtevami je preizkušen recept za privabljanje množic. Tokrat pa je nekoliko drugače in veliko bolj strašljivo. Kot kažejo dogodki po evropskih mestih, izgede, nasilje izvajajo skoraj izključno islamisti, ilegalni migranti in skrajni levičarji, kar potrjujejo številna poročila in posnetki. Vsak javni shod nosi določena tveganja. V številnih evropskih mestih so se sprva mirni shodi sprevrgli v izgrede, poškodovanje premoženja ali spopade s policijo. Čeprav so slovenski protesti v preteklosti večinoma minili brez množičnega nasilja, je zaskrbljenost državljanov ob stopnjevanju napetosti v Evropi upravičena.
Glavno vprašanje, ki se ob takšnih napovedih odpira, je vprašanje odgovornosti. Zakonodaja jasno določa, da mora organizator shoda poskrbeti za red, varnostno službo in sodelovanje s policijo. Če shod ni uradno prijavljen, se organizatorji poskušajo izogniti formalni odgovornosti, a s tem prevzemajo moralno težo v primeru morebitnih incidentov. Policija mora zagotavljati javni red in mir ter preprečiti, da bi se legitimno izražanje mnenj sprevrglo v nasilje, uničevanje javne ali zasebne lastnine ali ogrožanje varnosti prebivalcev. Vsakdo ima pravico do mirnega protesta, a kdor prevzame vlogo vodje in poziva množice na ulice, mora biti pripravljen nositi polno odgovornost za to, kar se na teh ulicah zgodi.
Poziv na ulico ni igra in kakšna je pravna in kazenska odgovornost organizatorjev, če pride do nasilja? Z napovedmi novih uličnih shodov in stopnjevanjem politične retorike se v ospredje prebija tema, ki jo pobudniki protestov pogosto spregledajo, pravna odgovornost. Kdo nosi račun za razbita izložbena okna, poškodovano javno lastnino, ustrahovanje državljanov ali celo telesne poškodbe policistov in mimoidočih? Uradna prijava shoda ni formalnost, ampak zakonska dolžnost . Skladno z Zakonom o javnih zbiranjih (ZJZ) mora organizator shod pravočasno prijaviti policiji ali pristojni upravni enoti ter predložiti natančen načrt varovanja, zagotoviti ustrezno število usposobljenih redarjev, poskrbeti za varnost udeležencev, mimoidočih in premoženja.
Kadar posamezniki ali iniciative ljudi pozivajo na ulice, shoda pa uradno ne prijavijo, se poskušajo izogniti formalnim obveznostim. Vendar zakonodaja policiji omogoča, da kot dejanskega organizatorja opredeli osebo, ki je shod javno napovedovala, določala kraj in čas ali delovala kot vodja shoda. Poskusi skrivanja za spontanimi zborovanji pred pravnimi posledicami ne zdržijo resne pravne presoje. Če se shod sprevrže v nasilje, uničevanje urbane infrastrukture, razbijanje vozil ali poškodovanje zasebne lastnine, vprašanje škode ne ostane le pri neposrednih izgrednikih. Če organizator ne stori vsega, kar mu nalaga zakon za preprečitev neredov, npr. ne zagotovi redarjev ali ignorira opozorila varnostnih organov, je lahko civilnopravno soodgovoren za nastalo škodo. V primeru neprijavljenih shodov in izgredov lahko država od organizatorjev ter povzročiteljev zahteva povračilo stroškov intervencije posebnih policijskih enot, gasilcev in reševalnih služb.
Vsako pozivanje k nasilnemu rušenju ustavne ureditve, oviranje uradnih oseb pri opravljanju nalog ali spodbujanje k nasilju presega okvir svobode govora. Kazenski zakonik RS natančno opredeljuje dejanja, kot so sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje, povzročitev splošne nevarnosti ter napad na pooblaščene uradne osebe. Vodje shodov, ki z retoriko ali usmerjanjem množice prispevajo k incidentom, tvegajo ne le visoke globe, temveč neposreden kazenski pregon. Ulica ne more biti prostor brezvladja. Vsakdo, ki prevzame vlogo uličnega voditelja in javno mobilizira množice, mora vedeti, pravica do zborovanja se konča točno tam, kjer se začne ogrožanje varnosti in tuje lastnine.
Zato vlada in organi pregona, sedaj je še čas, da budno spremljate dogajanja okoli napovedanih protestov in na družbenih omrežjih identificirate možne organizatorje, pridobite ustrezna dejstva in dokaze, kajti ne sme se zgoditi, da pride do tragedij in nasilja na protestih, pa boste šele takrat iskali organizatorje. Mariborske vstaje 2012/2013 so žalostna in dobra šola, ko uradno ni bil identificiran in procesiran niti eden od organizatorjev.
CI ADSS
About the Author
