Vir: google, Info360.si
CI ADSS tokrat preiskujemo in objavljamo prijavo suma nezakonitosti zoper uradne osebe policije informacijskemu pooblaščencu, poslana dne 2.10.2025 po elektronski pošti, celotna vsebina prijave sledi v nadaljevanju:
Informacijski pooblaščenec Republike Slovenije
Dunajska cesta 22
1000 Ljubljana
Datum: 2.10.2025
ZADEVA: …………… – PODAJA PRIJAVE INFORMACIJSKEMU
POOBLAŠČENCU ZOPER PREDSTAVNIKE POLICIJE ZARADI
UTEMELJENEGA SUMA ZLORABE OSEBNIH PODATKOV IN
ZLORABE URADNEGA POLOŽAJA
Koncem meseca avgusta 2025 so me iz spletnega medijskega portala e-maribor.si obvestili, da so na njihov elektronski naslov prejeli elektronsko sporočilo, ki jim ga je posredoval Andrej Omerzel, direktor podjetja PPP – Pravno, poslovno in projektno poslovanje Andrej Omerzel s.p., s sedežem Brodarjev trg 14, 1000 Ljubljana. Njegovo elektronsko sporočilo so mi posredovali, saj se nanaša name in vam ga kot dokaz prilagam v celoti.
V njem od spletnega medijskega portala e-maribor.si zahteva, da objavi popravek in prikaz nasprotnih dejstev, ki jih je e-maribor dne 20.8.2025 objavil na njihovem portalU v članku z naslovom: “Zoper Dominiko Švarc Pipan podano naznanilo suma storitve kaznivega dejanja”, v katerem se je pojavilo njegovo ime in v zvezi z njim določene navedbe ter pri tem zavrača vsa namigovanja in sume netransparentnosti in nezakonitosti. Nadalje omenja Civilno iniciativo Aktivni državljani samostojne Slovenije, ki je navedeni članek v osnovi prvotno objavila na njihovi spletni strani ci-adss.si, to civilno iniciativo pa “PO URADNIH PODATKIH POLICIJE VODI …………..”, ki se njemu in nekdanji pravosodni ministrici Dominiki Švarc Pipan maščuje s serijo objav na spletni strani Civilne iniciative Aktivnih državljanov samostojne Slovenije, saj so uperjene proti njima in to zaradi več kazenskih ovadb in civilnih tožb, ki sta jih sprožila proti …………… Objave naj bi vključevale neresnične podatke in objektivno žaljiva namigovanja ter posegajo v ugled, dobro ime, dostojanstvo Andreja Omerzela ter mu povzročajo občutno materialno in nematerialno škodo. Od portala e-maribor zahteva objavo popravka, oziroma prikaz drugih, nasprotnih dejstev.
V tej prijavi se ne bom osredotočal na njegove navedbe o objavah prispevkov na spletni strani Civilne iniciative Aktivnih državljanov samostojne Slovenije (v nadaljevanju CI ADSS) in njegovih navedbah o maščevanju in prizadetosti zaradi objav, saj bomo to reševali na drug način, zmotilo pa me je dejstvo, k ga je navedel v elektronskem sporočilu, da “po uradnih podatkih policije jaz vodim CI ADSS”. Pri pregledu celotne spletne strani CI ADSS nikjer ni navedeno, kdo vodi, kdo objavlja prispevke, kdo je organizator, član ali podpornik te Civilne iniciative. Kolikor sem seznanjen, je že samo poslanstvo CI ADSS anonimnost, tajnost delovanja in članstva, prav zaradi učinkovitosti in uspešnosti. Kdo je član civilne iniciative, oziroma lastnik spletne strani ci-adss.si, je oseben in zaupen podatek, ki ga lahko pridobi le policija z odredbo preiskovalnega sodnika, če preveri lastništvo spletnega ponudnika gostovanja in domene ci-adss.si. Vendar mora imeti za to utemeljen razlog. In ta razlog si je policija dovolila zlorabiti s tem, ko so pridobili od spletnega ponudnika Domenca.si podatke o lastništvu ci-adss.si, na podlagi podane kazenske ovadbe Dominike Švarc Pipan in Andreja Omerzela zoper mene, zaradi suma, da je ci-adss.si na spletni strani objavila prispevek, v katerem seznanjajo javnost o podaji kazenske ovadbe zoper Dominko Švarc Pipan zaradi utemeljenega suma storitve več kaznivih dejanj v aferi nakupa pravosodne stavbe na Litijski 51 v Ljubljani, v kateri je kot dokazni material objavljen dokument z njunima zasebnima mailoma, skratka gre za sum kaznivega dejanja Zlorabe osebnih podatkov. Prav tako je visok policijski uradnik, vodja splošne kriminalitete v Upravi kriminalistične policije v Ljubljani, Dejan Garbajs zoper mene podal zasebni kazenski pregon na predlog, zaradi suma bizarne žaljive obdolžitve v zvezi neke objave prispevka na spletni strani CI ADSS.
Na podlagi teh banalnih prijav so policisti od spletnega operaterja domenca.si pridobili lastništvo domene in gostovanja spletne strani ci-adss.si, lastnik, oziroma zakupnik spletnega prostora in domene za eno leto sem jaz. V nadaljevanju je od poznavalcev razmer v policiji in tožilstvu ugotovljeno, da so se v vodstvenih strukturah obeh ustanov v Ljubljani dogovarjali, kako bi pri meni opravili hišno preiskavo, kar pa jim očitno zakonsko ni zneslo, zato so obravnavo prijav Pipanove, Omerzela in Garbajsa predali kriminalistični policiji PU Maribor. Ta pa je zaslišanje mene in še dveh osumljenih oseb v tej zadevi prepustila policistom Policijske postaje Maribor II.
Skozi celoten navedeni postopek sem seznanjen, da so določeni preiskovalci iz policije pridobili moje osebne podatke kot lastniku spletne domene in gostovanja CI ADSS “BREZ ODREDBE” preiskovalnega sodnika, samo na podlagi določil 148. člena Zakona o kazenskem postopku. Dejstvo je, da lahko policija pridobi te podatke brez odredbe preiskovalnega sodnika le v nujnih primerih, ko obstaja nevarnost za življenje ali varnost ljudi, ali če bi z odlašanjem pridobitve podatkov preiskava postala neučinkovita. Vendar pa mora policija o tem naknadno obvestiti preiskovalnega sodnika. V konkretnem primeru gre v enem primeru za zasebno tožbo, v drugem pa za sum zlorabe osebnih podatkov, kar nikakor ne zahteva nujnosti ukrepanja, prav tako s sumom teh kaznivih dejanja ne obstaja nevarnost za življenje ali varnost ljudi, še manj pa bi postala preiskava z odlašanjem neučinkovita. To potrjuje dejstvo, da je zadeva na PP Maribor II, po podatkih virov iz tožilstva, čakala štiri mesece, preden so z menoj in kolegoma opravili zaslišanje.
Ravnanje policije, ki je brez odredbe preiskovalnega sodnika pridobila podatke o osebnih podatkih lastnika spletnega portala ci-adss.si, je nesporno protipravno in predstavlja tako kršitev pravice do zasebnosti (35. in 37. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91-I – URS)(2) kot pravice do svobodnega izražanja (39. člen URS) – konstruktivne, verodostojne in zakonite objave prispevkov na portalu ci-adss.si. Te pravici varuje tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94- EKČP) in sicer v 8. členu (pravica do spoštovanja zasebnosti, družinskega življenja, doma in dopisovanja) ter v 10. členu (pravica do svobodnega izražanja in do informiranja).
Bistveno je, da je tako z enim kot z drugim poseženo v mojo osebno in komunikacijsko zasebnost, ter da zato nobenega od teh posegov ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na 143. ali 148. člen ZKP. V poštev bi lahko prišla kvečjemu uporaba 150. člena ZKP, ki ureja nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. Vendar posege v komunikacijsko zasebnost ta člen pogojuje s tem, da morajo obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila katero od “kataloških” kaznivih dejanj, ali kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen osmih let ali več. V obravnavanem primeru pa noben od teh pogojev ni bil izpolnjen.
Če država že poseže v posameznikovo temeljno pravico, mora biti ta poseg, tudi kadar je dovoljen, po svojem načinu skrajno obziren ter glede na cilj, ki ga zasleduje, izrazito restriktiven. Pri posegih v komunikacijsko zasebnost, ki se kažejo kot prodiranje v posameznikovo intimno sfero, torej kot razkrivanje njegovih pravno zavarovanih osebnih skrivnosti, ni nepomembno, kako širok krog ljudi in državnih institucij se seznani z njegovo osebno skrivnostjo. Ni vseeno, ali je to zgolj sodišče, ali poleg njega še policija. Že bežen pogled na policijska pooblastila pokaže, da se je zakonodajalec tega zavedal in da je policijo omejil na dveh ravneh. Najprej tako, da ji je dovolil opravljati samo tista dejanja, ki so po svoji naravi taka, da zahtevajo posebne tehnično operativne veščine, spretnosti in znanja, s katerimi sodišče ne razpolaga. In potem tako, da mora biti policija tudi tedaj, ko opravlja investigativne in operativne naloge, nadzorovana in usmerjana in praviloma delovati na podlagi odredbe sodišča. To se kaže tudi pri pridobivanju podatkov na podlagi 143. člena ZKP, ki za to pooblašča samo sodišče – ne pa poleg sodišča še policijo; predvsem ne tako, da bi si sodišče te podatke od njihovega upravljalca lahko priskrbelo prek policije. Določbe 143. člena ZKP se zato tičejo samo sodišča na eni strani in upravljalca osebnih podatkov na drugi, posrednika policije tu ni. Pridobitev teh podatkov namreč ne zahteva prav nobenega posebnega operativno tehničnega znanja, spretnosti in veščin, kar naj bi sodišču primanjkovalo. Ko je tako, je vsakršno policijsko posredovanje pri pridobivanju takšnih podatkov nepotrebno in glede na načelo restriktivnosti in obzirnosti pri posegih v posameznikove temeljne pravice, tudi nezakonito.
Dejanje policije, ki je bilo opravljeno brez sodne odredbe in zaradi tega nezakonito, pravno ne bi sanirala niti kasnejša odredba, ki opravo takega dejanja prepušča policiji. Navedbe dokazujejo, da so pridobljeni osebni podatki o lastništvu pridobljeni nezakonito in procesno neveljavni. Namesto da bi policija v svoji preiskovalni aktivnosti delovala pod nadzorstvom in budnim očesom sodišča, kar je tudi smisel določb, ki urejajo predkazenski postopek in policijska pooblastila v njem, se očitno izogiba nadzoru sodišča in deluje “na svojo roko”, kar pomeni, da lahko tudi arbitrarno in samovoljno zlorablja svoj položaj. Policija, ki bi namesto sodišča prevzela iniciativo (in sodišče uporabljala le za potrjevanje tistega, kar je že prej sama storila) bi potem lahko kadarkoli delovala po svoje, nepooblaščeno, arbitrarno in zato zelo verjetno tudi samovoljno. Policiji omogočanje ravnati po svoje in sodišče postavljati pred že izvršeno dejstvo, bi lahko ogrozilo ustavno demokracijo, ki temelji tudi na spoštovanju in varstvu človekovih pravic. Če za policijsko poseganje v temeljne in konvencijske pravice posameznikov ni potrebno dovoljenje sodišča, potem je zelo verjetno, da bo policija ravnala samovoljno, še posebej takrat, ko bi bila njena aktivnost za nazaj odobrena (sanirana) z ex post facto izdano odredbo sodišča, kar bi lahko pripeljalo do policijske instrumentalizacije sodstva, to je institucije, ki bi morala biti najvišji garant pravne države, kot tudi takrat, ko sploh ne bi bilo pogojev za prepustitev izvršitve določenih dejanj policiji in zato nezakonitega dela policije niti za nazaj ne bi bilo mogoče sanirati.
Tudi presoja, ali naj preiskovalni sodnik izvršitev določenih dejanj zaupa policiji, najbrž ni ista, kadar se sodnik o tem odloča šele po tem, ko je bilo dejanje že storjeno in je škoda, ki je bila z njim povzročena, že nastala, se pravi, ko je postavljen pred že izvršeno dejstvo in ko tega dejanja za nazaj ni več mogoče preprečiti – niti s tem, da se odredba ne izda. Tudi nepristranskost sodnika bi bila vprašljiva, če bi o dovoljenosti nekega dejanja policije odločal šele po tem, ko bi bilo to dejanje storjeno. In kot se časa ne da vrniti nazaj, tudi nezakonitosti dejanja ni mogoče odpraviti za nazaj.
Bistvo nezakonitosti v obravnavanem primeru, ker je šlo za kršitev osebne in komunikacijske zasebnosti, in protiustavnosti ni v tem, kaj je policija storila, ampak samo v tem, da je to storila brez odredbe preiskovalnega sodnika. Te nezakonitosti zato tudi morebitna kasneje izdana odredba ne more odstraniti. Dejanje je bilo namreč še vedno opravljeno brez odredbe, in bo tako opravljeno brez odločbe sodišča ostalo. Bistvo, smisel in namen odredbe preiskovalnega sodnika je v tem, da je izdana v naprej in da policijo ter njeno delovanje postavlja pod nadzorstvo sodišča. Upoštevati je treba tudi, da daje preiskovalni sodnik s tem, ko v odredbi določi način, obseg in trajanje ukrepa, policistom, ki ukrep izvršujejo, obvezna navodila za njihovo delo. Če ravnajo v nasprotju z odredbo, nastopijo sankcije tako s procesnega vidika (155. člen ZKP) kot tudi z vidika njihove kazenske odgovornosti kot uradnih, pooblaščenih oseb, ki ukrep izvršujejo (148. člen KZ)” – tako US RS v odločbi U-I-25/95.
Na podlagi vsega navedenega je nesporno ugotovljeno, da so zaenkrat neidentificirani predstavniki policije zlorabili svoj položaj, ko so brez odredbe preiskovalnega sodnika pridobili osebne podatke o lastništvu lastnika spletnega gostovanja in domene spletnega portala ci-adss.si, pri tem pa glede na pisno izjavo Andreja Omerzela, ki je tožnik v kazenskem postopku zoper mene, v elektronskem sporočilu spletnemu portalu e-maribor.si, le tega nezakonito seznanili, da sem jaz lastnik in vodja tega portala in CI ADSS, kar bi moral biti zaupen, osebni podatek in gre tudi za zlorabo osebnih podatkov. Kajti javnih uradnih podatkov o tem s strani policije ni in ne more biti.
Z zvezi s predstavljenim želim, oziroma predlagam informacijskemu pooblaščencu, da temeljito preučite mojo prijavo, identificirate policijske uslužbence (kar ne sme biti težko), ki so zahtevali pridobitev lastništva spletnega gostovanja brez odredbe preiskovalnega sodnika, in jih sumim izvršitve kaznivih dejanj Zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic ter Zlorabe osebnih podatkov, ter zoper njih ukrepate na podlagi vaših pristojnosti, hkrati s podajo kazenske ovadbe za navedene utemeljene sume kaznivih dejanj, saj sam kazenske ovadbe zoper njih zaradi suma pristranskosti nadaljnje preiskave ne bom podajal. Dobro poznam primere, kako poteka njihovo preiskovanje samih sebe. Kazensko ovadbo zoper Andreja Omerzela zaradi utemeljenega suma KD Zlorabe osebnih podatkov z izjavo, da sem po uradnih podatkih policije jaz vodja CI ADSS, bom sam podal na pristojno Okrožno državno tožilstvo.
Poslano:
1x naslov
1 x arhiv
CI ADSS
1 thought on “PODANA PRIJAVA INFORMACIJSKEMU POOBLAŠČENCU ZOPER URADNE OSEBE POLICIJE, ZARADI PRIDOBIVANJA OSEBNIH PODATKOV BREZ ODREDBE SODIŠČA IN POSREDOVANJA LE TEH NEPOOBLAŠČENIM OSEBAM”