Vir slike: Gemini AI
V CI ADSS smo se tokrat dokopali do dejstev in resnice o zelenem prehodu in sončnih elektrarnah. Ukinitev letnega obračuna, net meteringa, je dokončno razgalila prioritete energetske politike, zaščito dobičkov energetskih trgovcev na račun samooskrbe državljanov. Uradna politika in elektrolobiji so ukinitev net meteringa upravičevali s trditvijo, da so uporabniki omrežje izkoriščali kot brezplačen hranilnik. V resnici je šlo za namerno spregledano dejstvo, saj so državljani z lastnimi vlaganji v panele krepili proizvodnjo čiste energije, sistem pa je to označil za breme takoj, ko je ogrozilo visoke marže dobaviteljev. Po novem sistemu lastniki elektrarn poleti proizvajajo ogromne viške, ki so dobaviteljem zastonj, pozimi, ko sonca ni, pa so ta ista gospodinjstva prisiljena drago kupovati elektriko nazaj iz omrežja. Čeprav se danes ljudi sili v drage naložbe v hranilnike, ti pokrivajo zgolj dnevno-nočni cikel, je dejstvo, da nobena domača baterija ne more poletne energije prenesti v zimske mesece. Ceh znova plačujemo odjemalci, trgovci z elektriko so svoja tržna tveganja in stroške uravnavanja preprosto prevalili na hrbet ljudi. Namesto energetske neodvisnosti je sistem ponovno podrejen zaščiti monopolnih zaslužkov. Uradne razlage o razbremenitvi omrežja in pravičnejši porazdelitvi stroškov služijo predvsem kot priročen izgovor. Distributerji in trgovci z elektriko so svoja tržna tveganja preprosto prevalili na končne odjemalce, sebi pa zagotovili nemoteno pobiranje omrežnin in visokih marž. Namesto resnične energetske neodvisnosti ljudi, je sistem znova prikrojen monopolom.
Z vidika končnega uporabnika in vlagatelja je občutek prevare povsem upravičen, saj so se pravila igre korenito spremenila ravno v trenutku, ko je tehnologija postala množično dostopna. Obstaja več argumentov, ki govorijo o občutku prevare. Država in elektro podjetja so leta spodbujala prebivalstvo k investicijam v samooskrbo, z obljubami o energetski neodvisnosti in hitri amortizaciji. Ko je število elektrarn doseglo kritično maso, se je sistem ukinil. Trgovci z elektriko poleti prevzemajo zastonj viške in z njimi trgujejo, pozimi pa isto energijo gospodinjstvom prodajajo po polnih tržnih cenah, skupaj z vsemi dajatvami in novimi omrežninami. Rešitev se sedaj prelaga na nakup dragih hranilnikov (baterij), kar pomeni dodatne večtisočevrske investicije za uporabnika, ne rešuje pa sezonskega izpada pozimi. Distribucijsko omrežje fizično ni bilo zgrajeno za dvosmerni pretok tolikšne količine energije na nizkonapetostnem nivoju, kar povzroča napetostna nihanja. Prehod na tržno obračunavanje izhaja iz evropskega paketa »Čista energija za vse Evropejce«, ki prepoveduje navzkrižno subvencioniranje, da tisti brez elektrarn krijejo omrežne stroške tistih z elektrarnami.
Sistemsko gledano je šlo za prenos vseh finančnih in tržnih tveganj na ramena posameznikov, medtem ko je elektroenergetski sektor zaščitil svoje prihodke in stabilnost poslovanja. Višje subvencije delujejo kot obliž na bistveno manj ugodno ekonomiko novega modela. Ko je država ukinila letni net metering, je postalo jasno, da samooskrba po novem mesečnem obračunu za večino gospodinjstev ni več finančno privlačna. Zato so se močno povišale spodbude, zlasti za sisteme s hranilniki (prek Borzena do 675 €/kW za kombinacijo z baterijo), z namenom, da se trg montaž popolnoma ne ustavi. Subvencija je visoka le, če kupec dokupi baterijski hranilnik, vendar subvencija pokrije le del te vsiljene dodatne opreme. Višje subvencije so prodajalcem omogočile, da obdržijo visoke cene paketov na ključ, medtem ko je globalna cena solarnih panelov in opreme na trgu drastično padla. Subvencija zniža le vstopni strošek. Poletni viški se še vedno oddajajo pod ceno, zimska elektrika se plačuje po polni tržni tarifi z novimi omrežninami, življenjska doba baterij, 10 do 15 let, pa pomeni nov strošek zamenjave sredi delovanja elektrarne. Gre za mehanizem, s katerim se ohranja promet monterjem in trgovcem, hkrati pa država izpolnjuje svoje zelene kvote, medtem ko se realna ekonomska korist za končnega uporabnika drastično zmanjšala.
politična in ekonomska slika ukinitve net meteringa ima več plasti, pri čemer se prepletajo evropska pravila, domače politične odločitve in interesi energetskega sektorja. Časovnica in ključna dejstva kažejo na to, kako je prišlo do tega preloma. Ukinitev letnega neto merjenja izhaja iz evropske direktive (sveženj Čista energija za vse Evropejce iz leta 2019). Ta je določila, da morajo vse države članice preiti na tržni sistem obračunavanja, kjer vsak plača omrežnino za dejansko prevzeto energijo. Zakon o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (ZSROVE) je določil datum 31. 12. 2023 kot zadnji rok za oddajo vlog za stari net metering. Golobova vlada je ta rok obdržala, kljub pozivom javnosti in nekaterih civilnih iniciativ po podaljšanju. Trgovci z elektriko GEN-I, Petrol, ECE itd. poleti poceni prevzemajo viške energije sončnih elektrarn in z njimi trgujejo, pozimi pa isto energijo gospodinjstvom prodajajo po polnih tržnih cenah. Z ukinitvijo net meteringa in uvedbo novega omrežninskega sistema se polno obračunavata omrežnina in prispevki za vsako prevzeto kilovatno uro, s čimer se polni omrežni proračun. Odjemalci to upravičeno dojemamo kot izigravanje. Država je več let ljudi aktivno spodbujala k investicijam v samooskrbo z obljubo dolgoročnih prihrankov. Tisoči, ki so želeli postaviti elektrarno pravočasno, pa so prejeli zavrnitve soglasij zaradi podhranjenega distribucijskega omrežja, s čimer so bili izločeni iz ugodnejšega sistema. Z novim sistemom so se vsa tržna tveganja, sezonska nihanja in potrebe po dragih baterijah prenesli na hrbet posameznika, medtem ko so energetska podjetja svojo bilanco v celoti zavarovala. Čeprav je bil formalni razlog prenos evropske zakonodaje, je način izvedbe v praksi zaščitil prihodke državnih energetskih stebrov in trgovcev, medtem ko so državljani po novem sistemu ostali z bistveno slabšo računico. Tako imenovana vaba in zamenjava natančno opisuje izkušnjo večine odjemalcev na terenu. Čeprav uradna politika prehod utemeljuje z evropskimi direktivami in tehničnimi omejitvami, dinamika dogajanja v praksi potrjuje občutek nastavljene pasti. Država in energetska podjetja so leta intenzivno oglaševala postavitev sončnih elektrarn pod geslom »postanite energetsko neodvisni«. Letni obračun je ponujal hiter povratek investicije, zato so tisoči vložili lastne prihranke. Ko je interes eksplodiral, je sistem začel množično zavračati soglasja zaradi domnevno podhranjenega omrežja. Tisti, ki so zamudili rok 31. 12. 2023, so ostali zunaj ugodnega režima. Za vse nove priklope so se po tem datumu pravila korenito obrnila. Poletni viški se oddajajo za minimalno plačilo ali celo negativne cene. Zimska energija se plačuje po polni ceni z novim, bistveno dražjim tarifnim sistemom omrežnin. Uporabnike se sili v dokup dragih baterijskih hranilnikov, ki podaljšajo dobo vračanja investicije na več kot 15 let. Energetski sistem je s tem prenesel vsa tveganja zelenega prehoda in obnove omrežja na pleča občanov, medtem ko si je elektroenergetski sektor v celoti zagotovil nemotene prihodke in visoke marže.
Z vidika veljavne zakonodaje je treba ločiti med kazensko odgovornostjo, ustavnopravnimi varovalkami in civilnopravnim varstvom potrošnikov. Kljub upravičenemu občutku izigranosti je pravni položaj odjemalcev izjemno specifičen. Pri kazenski odgovornosti (kaznivo dejanje goljufije – 211. člen KZ-1) je problem dokazovanje naklepa goljufije. Goljufija zahteva dokaz, da je nekdo že v trenutku vabljenja k investicijam imel neposreden naklep preslepiti vlagatelje z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Sprememba zakonodaje (ZSROVE) in uvedba novih omrežninskih aktov sta bili izvedeni prek uradnih zakonodajnih postopkov in usklajevanja z evropskim pravnim redom (direktiva EU 2019/944). Politiki in uradniki pri sprejemanju zakonov uživajo imuniteto politične presoje, zato tovrstnih sprememb zakonodaje tožilstvo ne more preganjati kot kaznivo dejanje. Tisti, ki so vloge oddali do 31. 12. 2023, so ohranili stari net metering, pri njih načelo varstva pridobljenih pravic večinoma drži. Možna ustavna pobuda obstaja za primere, kjer je bila kršena enakost pred zakonom (14. člen Ustave RS) na primer pri tistih, ki so bili neupravičeno ali arbitrarno zavrnjeni pri izdaji soglasij za priklop zaradi nepripravljenosti omrežja, medtem ko so bila sredstva iz omrežnin v preteklosti nenamensko porabljena. Proti posameznim trgovcem z elektriko ali ponudnikom opreme, ki so po 1. 1. 2024 prodajali pakete z zavajajočimi trditvami o popolni energetski neodvisnosti ali zamolčali realne stroške novega omrežninskega sistema pozimi, je mogoče vložiti prijave na Tržni inšpektorat (TIRS) ali uveljavljati odškodninske zahtevke. Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) ali druga združenja lahko sprožijo postopke glede morebitnih nepoštenih pogodbenih pogojev pri odkupu viškov, npr. enostransko določanje minimalnih ali negativnih odkupnih cen. Možne so tudi pritožbe na Agencijo za energijo RS glede metodologije obračunavanja omrežnine in obračunskih moči, prav tako politični in javni pritisk prek združenj samooskrbnih odjemalcev za uvedbo pravičnejših odkupnih shem, npr. obvezna minimalna zajamčena odkupna cena za viške v poletnih mesecih.
Kdo nosi največjo odgovornost za sedanje stanje na področju solarne energije? Prejšnja Golobova vlada, glede na elektro oligarski pedigre? V CI ADSS bomo dogajanje še naprej budno spremljali in analizirali.
CI ADSS
About the Author
