Ker je afera Black Cube sprožila nesluten odziv na vseh nivojih sistema, smo v CI ADSS na podlagi strokovnih kompetenc preučili samo dogajanje in podajamo naše videnje, kako bi se moralo celotne zadeve lotiti, da bi ji prišli vsaj približno do dna in odgovorili na še neodgovorjena vprašanja, ki delijo slovensko javnost. Naj že v samem začetku navedemo, da politika in organi preiskovanja in pregona do sedaj niso odgovorili niti na najosnovnejše vprašanje, ki se glasi: “Kdo je sploh v celotni zadevi žrtev, priča, kdo je osumljenec, oziroma storilec, če se že ugiba, ali so v ozadju sumi storitve kaznivih dejanj?” Ideološko levico izključno zanima, kdo je aktiviral afero, kdo je naročil video posnetke, kdo jih je izvedel, nasprotni, desni strani pa je pomembna vsebina posnetkov, ki jasno kaže na zavržno, koruptivno in kriminalno delovanje državnega sistema.
Kako se je sploh začelo? Afera je izbruhnila v marcu 2026, ko so se na spletni strani anti-corruption-2026.com začeli pojavljati zvočni in video posnetki znanih slovenskih obrazov. Izraelska zasebna obveščevalna agencija Black Cube (znana kot »zasebni Mossad«) bi naj prek lažnih profilov in ponudb za poslovno sodelovanje zvabila vsaj pet vplivnih Slovencev na sestanke v tujino (npr. na Ciper, Dunaj, London). Med njimi so bili nekdanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, odvetnica Nina Zidar Klemenčič, direktor Gen Energije Dejan Paravan. Agentje so jih med pogovori na skrivaj snemali. Izrezani deli posnetkov so bili objavljeni z namenom, da bi vpletene prikazali v luči domnevne korupcije ali političnega dogovarjanja. Vendar pa je kasnejša mednarodna forenzična preiskava, ki jo je policija izvedla v sodelovanju z Interpolom potrdila, da so bili večurni posnetki namerno zrezani in zlepljeni. Šlo bi naj za poskus manipulacije z javnim mnenjem in poskus blatenja tarč. Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) je ugotovila, da je šlo za tujo operacijo z namenom vmešavanja v slovenski volilni proces. Sova je potrdila, da sta bila ključna moža Black Cube decembra pred izbruhom afere opažena na sedežu stranke SDS na Trstenjakovi. Vladajoča koalicija, Gibanje Svoboda, je takoj obtožila SDS in Janeza Janšo, da so agencijo najeli za eliminacijo političnih nasprotnikov. Janša je očitke ostro zavrnil in koalicijo obtožil zlorabe obveščevalnih služb v predvolilne namene. V državnem zboru sta se odprli kar dve parlamentarni preiskavi z nasprotnima izhodiščema, ena preiskuje tuje vmešavanje v volitve, druga pa zlorabo Sove in policije. Policija je identificirala operativce Black Cuba in jim izrekla prepoved vstopa v državo. Zadnje informacije in razprave na parlamentarni komisiji Knovs ter politični premiki, kot je zamenjava na vrhu Sove, pa vnašajo dvom v trdnost dokazov o neposredni povezavi med domačimi političnimi akterji in izraelsko agencijo, zaradi česar zadeva prehaja v hudo medsebojno politično obračunavanje. Afera Black Cube tako ostaja ena največjih in najbolj zapletenih paraobveščevalnih zgodb v zgodovini samostojne Slovenije.
Zadevi priti do dna, je v danih okoliščinah sizifovo delo, vendar po prepričanju CI ADSS, bi se moralo s strokovnim in načrtnim delom operativcev, preiskovalcev, in z upoštevanjem zakonodaje, preiskavo kvalitetno speljati do pozitivnih rezultatov. Vendar za to mora biti politični interes. Na eni strani imamo nekoga, ki je zadevo naročil, nadalje so tukaj izvajalci, ki so zadevo vrhunsko izpeljali, na drugi strani pa osebe, ki jim je bila nastavljena past so bile tajno snemane z določenimi nameni. Gledano iz vidika kazenske zakonodaje so dejansko vsi vpleteni v nekem pravno-formalno začaranem krogu, iz katerega slovensko pravosodje brez korenitih sprememb ne bo našlo izhoda. Če analizo afere zapeljemo naprej skozi neizprosen pravni in sistemski objektiv, postane jasno, zakaj se vsi akterji, od naročnikov do žrtev, nahajajo v slepi ulici, kjer pravo namesto odgovorov ponuja zgolj procesne zanke. Pogled v slovenski Kazenski zakonik (KZ-1) razkriva, da je ta zgodba pravni paradoks, kjer se interesi vseh vpletenih medsebojno blokirajo. Agencija Black Cube je operacijo izpeljala vrhunsko in zunaj slovenskih meja. Identificikacija operativcev in izrek prepovedi vstopa v državo, je zgolj simboličen ukrep slovenske policije. Kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega ali zvočnega snemanja se je zgodilo v tujini. Izrael svojih državljanov ne izroča za tovrstna kazniva dejanja, sploh pa ne, ko gre za delovanje agencij, ki se gibljejo v sivi coni državnih interesov. Izvajalci so tako za slovensko roko pravice praktično nedosegljivi.
Osebe, ki so padle v digitalno zasedo (političarka, odvetnica, gospodarstvenik), so primarno žrtve kaznivega dejanja nezakonitega snemanja in vdora v zasebnost. Vendar pa so posnetki v javnosti ustvarili vtis domnevne korupcije. Tukaj nastopi ključni zaplet. Zaščita njihove zasebnost kot žrtev je na tehtnici zaradi pritiskov javnosti in politike, da se uvede preiskava o vsebini teh pogovorov, kar pa je enako smiselno in logično glede na razkritje sporne vsebine, ki razkriva korupcijo in organizirani kriminal v samem osrčju sistema. Žrtve so se tako znašle v položaju, ko morajo hkrati dokazovati, da so bile prevarane, in se braniti pred očitki, da so v teh pogovorih dejansko načrtovale nezakonitosti. Čeprav organi preiskovanja in pregona posrobnosti za javnost ne razkrivajo, je več kot očitno, da gre za popolno nesodelovanje z organi pregona in zapiranje v molk.
Kar se tiče naročnikov, tudi če Sova opazi sledi tujih agentov na sedežu politične stranke, to na sodišču ni neposredni dokaz o naročilu kaznivega dejanja. Kot ugotavljamo v CI ADSS, se denarni tokovi za takšne operacije nikoli ne stekajo neposredno. Če je plačilo potekalo prek verige podjetij v davčnih oazah za fiktivne analize trga, slovensko tožilstvo ne more dokazati t.i. naklepa ali naročništva za specifično nezakonito snemanje. Politična odgovornost ostaja ujeta v parlamentarnih komisijah (Knovs), kjer se dokazi uporabljajo kot municija za medsebojno blatenje, namesto za sodni pregon.
Da preiskava ne bi ostala zgolj še eno Sizifovo delo, bi morali operativci in preiskovalni organi namesto politizacije le slediti strogi profesionalni doktrini. Namesto zasliševanja politikov, je treba z mednarodnimi odredbami za bančne podatke v tujini preiskati finančne injekcije, ki so v kritičnem obdobju zapustile Slovenijo proti Cipru ali Izraelu. Slovenska policija bi morala v sodelovanju z Interpolom ugotoviti, ali gre za Deepfake in montirane posnetke in če se dokaže, da je bila vsebina zmanipulirana, morajo preiskovalci po uradni dolžnosti takoj zavreči ovadbe zoper posnete osebe in celoten fokus usmeriti v tiste, ki so te posnetke lansirali v javnost. Dokler bo vsaka zamenjava na vrhu Sove pomenila redefiniranje tega, kaj je resnica v aferi Black Cube, bo slovenski prostor ranljiv za tuje obveščevalne vdore. Agencije morajo služiti zaščiti ustavnega reda, ne pa predvolilnemu inženiringu katerega koli političnega pola. Klobčič je zapleten namerno. Sistem, ki dovoljuje, da paraobveščevalne agencije krojijo usodo slovenskih volitev in politike, je bolan. Zadevi se da priti do dna, a le takrat, ko bo pravo postalo močnejše od političnega interesa tistih, ki v ozadju vlečejo vrvice. Sliši se zlovešče, vendar zaenkrat ne vemo, kdo so naročniki. Ali je to Janez Janša z namenom vplivati na volitve njemu v prid, ali pa je to Robert Golob z enakimi nameni?
Zato v CI ADSS smatramo, da se je najprej treba osredotočiti na zbiranje digitalnih dokazov, preiskali bi vso komunikacijo, elektronsko pošto in podatke na zaseženih napravah. Prav tako bi bilo ključno opraviti razgovore z vpletenimi osebami, potencialnimi žrtvami in pričami, da bi pridobil čim več informacij o dogajanju. Ne smemo pa pozabiti niti na sledenje finančnim transakcijam, saj bi s tem lahko odkrili, kdo je financiral morebitne nezakonite dejavnosti.
Ker gre za mednarodno operacijo, bi sodeloval tudi s tujimi varnostnimi organi, da bi izmenjali informacije in dokaze.
Po našem mnenju bi bil eden najbolj zahtevnih delov prav iskanje in dokazovanje nezakonitih finančnih tokov, saj se takšne operacije pogosto skrivajo za zapletenimi mrežami podjetij in slamnatih oseb, pogosto tudi v tujini. Prav tako bi bilo zelo težavno pridobiti neposredne dokaze o pritiskih ali naročilu nedovoljenih dejavnosti, saj se organizatorji običajno potrudijo, da za sabo ne pustijo sledi.
Izjave oseb, ki so bile ujete v posnetkih, so lahko izjemno pomemben vir informacij. Lahko odprejo nove smeri preiskave in pomagajo razjasniti podrobnosti dogajanja, ki jih ni mogoče razbrati iz samih posnetkov. Vendar pa je treba upoštevati, da so te osebe vpletene v zadevo, zato morajo preiskovalci njihove izjave vedno preveriti in podkrepiti z drugimi, materialnimi dokazi, na primer s finančno dokumentacijo ali forenzičnimi analizami. Samo na podlagi teh izjav bi bilo težko doseči ugoden rezultat. Ker pa obstaja velika verjetnost, da te osebe zaradi svoje vloge v aferi, ne sodelujejo s preiskovalci, kot je pričakovati, bi morali tudi pri njih opraviti določena kazensko procesna opravila, kot so hišne preiskave, zasegi elektronske komunikacije in podobno. Zakonodaja v izrednih razmerah omogoča ta procesna opravila tudi pri osebah, ki v prvi fazi niso osumljenci, z namenom, da se najdejo in zavarujejo predmeti, ključni za preiskavo kazenskega procesa. Vsa ta elektronska komunikacija, kot so telefonski klici, elektronska pošta, sporočila in podobno, pušča neizbrisne digitalne sledi. Preiskovalci lahko s pomočjo telekomunikacijskih podatkov in digitalne forenzike analizirajo metapodatke, IP naslove, lokacijske podatke in vsebino sporočil. To jim omogoča, da rekonstruirajo časovnico dogodkov, ugotovijo, kdo je bil s kom v stiku in kakšna je bila dinamika medsebojnih odnosov. To je izjemno močno orodje pri takšnih primerih.
Nesodelovanje oseb, ki so bile na posnetkih, je vsekakor velik izziv, vendar imajo preiskovalci, kot že rečeno, na voljo različne pravne mehanizme, s katerimi lahko dosežejo svoje. Lahko pridobijo sodne odredbe za zaseg telefonov, računalnikov in druge digitalne opreme, ne glede na to, ali lastniki sodelujejo ali ne. Prav tako lahko sodelujejo s ponudniki telekomunikacijskih storitev in spletnimi platformami. Zanimivo je tudi, da lahko trmasto zavračanje sodelovanja včasih le še poglobi sume in usmeri preiskovalce v bolj temeljito analizo vseh okoliščin.
Skratka, afera Black Cube se vedno bolj zapleta, še posebej zaradi zadnjih dognanj pred dnevi, kako SOVA nima dokazov, da je bila stranka SDS naročnik posnetkov, kljub prejšnjim javnim, uradnim izjavam takratnega predsednika vlade Roberta Goloba in aktivistov Nike kovač, Filipa Dobraniča in novinarja Mladine Boruta Mekine, da dokazi so. To bi pomenilo še večji razkol in moralno procesno prednost novi, aktualni vladni politiki. Kakšen bo interes preiskati afero Black Cube in v katero smer bo preiskava šla, pa bomo videli v prihodnje.
CI ADSS
About the Author
