PAVEL RUPAR – STROKOVNO MNENJE O NEZAKONITO DOSOJENI ZAPORNI KAZNI

Dokument se bere kot najboljša srhljiva kriminalka, iz katere lahko razberemo nesposobnost in pokvarjenost pravosodja in politike.

Vir: google

CIVILNA INICIATIVA

AKTIVNI DRŽAVLJANI SAMOSTOJNE SLOVENIJE (CI ADSS)

VRHOVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE

Tavčarjeva 9

1000 Ljubljana

Datum: 3.5.2023

ZADEVA: KAZENSKI PROCES ZOPER PRAVNOMOČNO OBSOJENEGA PAVLA  

                   RUPARJA V ZADEVI AQUAPLUS –NAZNANILO NOVIH DEJSTEV IN  

                   OKOLIŠČIN TER HKRATI NEODVISNO STROKOVNO MNENJE,

                   POZIV K OBNOVITVI CELOTNEGA KAZENSKEGA

ZVEZA:   Sodba v imenu ljudstva Okrožnega sodišča v Kranju, št. I K 3795/2010 – 296, z dne

                  20.9.2012, sodba v imenu ljudstva Višjega sodišča v Ljubljani, št. II KP 3795/2010

                  – 309, z dne 25.9.2013 in sodba v imenu ljudstva Vrhovnega sodišča Republike  

                  Slovenije, št. I Ips 3795/2010 – 342, z dne 29.5.2014

Združenje Civilna iniciativa Aktivni državljani samostojne Slovenije (v nadaljevanju CI ADSS) je nastalo v drugi polovici lanskega leta 2022, z namenom opozarjati in seznanjati javnost na družbeno politična odklonska dogajanja, ravnanja, ter tudi podajati naznanila in kazenske ovadbe v teh primerih na pristojne institucije.

CI ADSS je sestavljena iz družbeno političnih strokovno kompetentnih oseb, ki jim je prioriteta resnica, pravica, delovanje pravne države, boj proti kriminalu, korupciji, odpravljanje dvojnih meril. Do sedaj smo na pristojna Državna tožilstva podali že nekaj kazenskih ovadb in naznanil utemeljenih sumov kaznivih dejanj »sovražnega govora« in celo dve kazenski ovadbi zoper aktualnega predsednika vlade RS Roberta Goloba, zaradi utemeljenih sumov storitve kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja in dajanja podkupnine ter celo ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve.

V naših vrstah je oseba (v nadaljevanju oseba Z.) z več kot tridesetletnimi izkušnjami v policijskih vrstah, pretežno v kriminalistični policiji, ki je pri svojem poklicnem delu v vseh teh letih sestavil in na pristojne organe pregona podal nešteto kazenskih ovadb in strokovnih mnenj, na podlagi katerih so bili osumljenci uspešno procesirani. Sedaj je upokojen, vendar še naprej deluje kot družbeno politični aktivist v CI ADSS.   

V začetku leta 2023 se je oseba Z. v okviru aktivnosti CI ADSS seznanil s preverjenimi in šokantnimi informacijami, ki jih je pri svoji »kriminalistično« obveščevalni dejavnosti prejel od svojega informatorja, od katerega je že do tedaj večkrat dobil preverjene, relevantne in resnične podatke.

Od informatorja je namreč izvedel, da je bil sredi prejšnjega desetletja celoten kazenski proces zoper nekdanjega poslanca in tržiškega župana Pavla Ruparja zrežiran, nestrokovno voden, Rupar pa je bil na koncu pravnomočno obsojen na leto dni zapora, čeprav očitanega kaznivega dejanja ni izvršil, dve ključni priči pa sta v celotnem kazenskem procesu lagali v njegovo škodo.

Razgovor, v katerem je oseba Z. od informatorja prejel navedene podatke, je bil opravljen 14.2.2023 v enem od mariborskih lokalov, pričel se je ob 19.53 uri, trajal je 54.50 minut, razgovor pa je oseba Z. v celoti zvočno snemala. Informator o snemanju pogovora ni bil seznanjen, izključno z namenom, da bi v nasprotnem primeru morebiti odklonil sodelovanje in podajanje resničnih informacij iz strahu pred določenimi posledicami. Kljub temu pa v danem primeru ne gre za nezakonito snemanje, saj posnetek nikdar ni bil javno objavljen ali predan kakšni tretji osebi, nahaja se pri avtorju, osebi Z. in bo predan izključno pristojnim in kompetentnim organom pregona, v kolikor bodo presodili, da ga lahko uporabijo kot dokaz v morebitni obnovi kazenskega postopka zoper Pavla Ruparja. V tem primeru bo pristojnim organom pregona tudi razkril identiteto informatorja, z zahtevo, da se ga uporabi, oziroma zasliši kot zaščiteno pričo.

Oseba Z. pa je opravila dobesedni prepis pogovora na podlagi audio posnetka, ki sicer ni prepis v celoti, temveč je v njem zajeta le vsa tematika, ki se nanaša na dogodke okoli Pavla Ruparja, njegovega kazenskega procesa ter dveh ključnih prič Jurija Pinterja in Marijane Pinter.

Prepis pogovora – magnetogram, je v nadaljevanju sestavni del pričujočega strokovnega mnenja.

Ker so bile pridobljene informacije tako šokantne in neverjetne, smo člani CI ADSS navezali stik z gospodom Pavlom Ruparjem in ga z našimi ugotovitvami seznanili. Potrdil nam je naše teze in spoznanja ter navrgel, da v celotnem kazenskem procesu ni imel nikakršnih možnosti s pritožbami in nasprotnimi dokazi, sodišče nobenih njegovih dejstev in materialnih dokazov ni upoštevalo, obsodili pa so ga izključno na podlagi lažnivega pričanja dveh prič Jurija in Marijane Pinter, ki sta si celotno zgodbo izmislila, spornih 40.000 eurov verjetno zadržala zase, Ruparja pa prepustila pravnomočni obsodbi. Niso pomagale pritožbe in zahtevek za varstvo zakonitosti, vse do Vrhovnega sodišča, celo prošnjo za alternativno prestajanje zaporne kazni so zavrnili. Pavel Rupar je prepričan, da je šlo za politično zaroto, kar se potrjuje tudi v ugotovitvah razgovora z informatorjem.

Člani CI ADSS, ki smo se lotili preiskovanja, smo zaradi temeljite seznanitve s celotno zadevo zaprosili Pavla Ruparja, če nam lahko izroči v pregled in podrobno analizo celoten kazenski spis, v kolikor ga poseduje ali lahko pridobi. Dejansko ga je imel in nam izročil ca. 1500 strani spisa, od predkazenskega postopka, pa vse do pravnomočne obsodbe Vrhovnega sodišča. Prejeli smo celoten spis in vse dokumente, ki smo jih potrebovali. V nadaljevanju smo vse dokumente temeljito prebrali, preučili, analizirali, opravili nekaj dodatnih poizvedb in ob zaključku navedene preiskave strnili naše ugotovitve v ta dokument.

Iz analize dokumentov, ki smo jih prejeli od Pavla Ruparja in v sosledju z obveščevalnim delom z informatorjem, ki nam je posredoval relevantne informacije, smo ugotovili, da so v pričujočem kazenskem procesu zoper Pavla Ruparja, organi preiskovanja (PU Maribor, PU Kranj) in organi pregona (ODT v Kranju, OS v Kranju, Višje sodišče v Ljubljani, Vrhovno sodišče RS) zlorabili svoje pristojnosti, uradni položaj, saj so popolnoma nestrokovno ali pa naklepno, izrekli pravnomočno obsodbo Pavlu Ruparju, čeprav so vedeli, ali pa bi morali vedeti, da je stopnja dokaznega bremena, vrednosti, nična, saj z niti enim materialnim dokazom niso potrdili vsaj razloga za sum, kaj šele utemeljenega suma, kljub temu pa so ga obsodili izključno na pričevanju dveh prič, ki sta izpričali vsaka svojo zgodbo, ki se je razlikovala v vseh ključnih elementih, ob tem pa je sedaj z  novimi dognanji ugotovljeno, da sta v medsebojnem dogovoru lagala, prav v najbolj obremenilnih dejstvih za Pavla Ruparja, prejetju spornih 40.000 eur, ki bi jih naj zadržal zase in ne izročil občini Tržič.

Za popolno utemeljitev pričujočega Strokovnega mnenja in naznanila, v nadaljevanju podajamo celovito obrazložitev celotnega kazenskega procesa zoper Pavla Ruparja, kronološkim pregledom in seznanitvijo z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so ugotovljene že v sami preiskavi s strani organov pregona in so nesporno resnična ter dokazljiva, vključno z nespornimi dokazi, ki smo jih pridobili člani CI ADSS.

Opis  dejanja  in  obrazložitev:

Kriminalisti Policijske uprave Kranj so dne 14.3.2007 na Okrožno državno tožilstvo v Kranju podali kazensko ovadbo št. D962235/K520557/K723907/3205221-2005, 2007 (3C3207) zoper Pavla Ruparja in Jurija Pinterja (priloga št. 20).

Pavla Ruparja so utemeljeno osumili kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po čl. 261/III KZ RS, saj bi naj kot župan občine Tržič dne 26.2.2004 s svojim podpisom in žigom občine potrdil potrdilo izpolnitve k sporazumu o sklenitvi pogodbe o vlaganju javnega kapitala za zagotavljanje gospodarske družbe za čiščenje odpadnih voda in padavinskih voda v občini Tržič, sklenjen med družbo Aquaplus iz Avstrije in občino Tržič, da je izpolnjen 2. člen predmetnega sporazuma s strani Aquaplus v celoti in ob tem prejel ček v višini 40.000 eur za nastale stroške za že izvedene storitve, ki naj bi jih imela občina Tržič v zvezi s tem projektom. Denar je bil istega dne, 26.4.2004 vnovčen v banki v Avstriji, denar iz tega naslova pa ni bil položen na račun občine Tržič, ampak ga je zadržal župan Pavel Rupar. S tem dejanjem bi naj župan Rupar po njihovo izrabil svoj uradni položaj in si pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 40.000 eur.

Jurija Pinterja so utemeljeno osumili storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po čl.  240 KZ RS, saj bi naj v mesecu februarju 2004 kot zastopnik podjetja Imecon d.o.o. s svojim podpisom potrdil fiktivni račun na način, da je nanj lastnoročno napisal, da je bil plačan s čekom. Tak račun je bil uporabljen v poslovnih knjigah podjetja Aquaplus. S tem je bilo v poslovnih knjigah avstrijske družbe Aquaplus prikazano, kot da je podjetje Imecon za družbo Aquaplus izvedlo delo v višini 40.000 eur, dejansko pa bi račun za ta znesek morala izdati občina Tržič.

S pregledom dokumentacije in zbranimi obvestili smo predstavniki CI ADSS ugotovili, da je občina Tržič dne 4.9. 2002 s podjetjem Aquaplus Gmbh Dunaj, sklenila sporazum o gradnji ( nezavezujoče pismo o nameri), obratovanju in financiranju kanalizacijskega sistema in čistilne naprave Tržič (priloga št. 1). Sporazum je določal, da se stranki za stroške v zvezi projektov in pridobivanja soglasij skupno dogovorita, dne 17.10.2002 pa je bilo doseženo soglasje, da znašajo stroški izdelave študije 80.000 eur. Dne 22.6.2003 se je mestni svet na občinski seji seznanil s predlogom sporazuma in so na isti seji sprejeli odlok, ki je predstavljal pravno podlago za izvajanje programa gradnje. Odlok je določal, da lahko občina izvede javni razpis za izbor zainteresiranih oseb javnega prava.

Opravljena sta bila dva razpisa, na prvem ni bil izbran nihče, na drugega pa sta se prijavila dva ponudnika, Petrol Plin d.o.o. in avstrijsko podjetje Aquaplus. Ponudnik Petrol Plin je bil izločen, ker ni podpisal izjave o brezpogojnem izpolnjevanju vseh pogojev.

Z edinim ponudnikom, to je podjetje Aquaplus, ki je izpolnjeval vse razpisane pogoje, je občina začela pogajanja, kar je zapisano v sporazumu o sklenitvi pogodbe. Na teh pogajanjih so sodelovali župan občine Tržič Pavel Rupar,  direktorica občinske uprave Marta Jarc in občasno vodja urada za okolje in prostor Izidor Jerala. Pr tem projektu je sodeloval tudi zunanji strokovnjak Drago Štrafela iz Hajdine, občina Ptuj, ki je imel z občino Tržič sklenjeno pogodbo. Župan Rupar je Štrafelo postavil tudi za predsednika komisije, ki je vodila javni razpis. Pri projektu je sodeloval tudi odvetnik Stanislav Fortuna, kot član komisije, ki je pripravil več osnutkov pogodb med družbo Aquaplus in občino Tržič, vendar do podpisa pogodbe nikdar ni prišlo.

Ugotovljeno je, da je bil pri vseh pogajanjih med občino Tržič in podjetjem Aquaplus vedno prisoten Jurij Pinter, roj. 22.4.1950, stanujoč Rošpoh 77, Kamnica pri Mariboru, zaposlen v podjetju Imecon d.o.o., s sedežem v Mariboru, Tomšičeva 27, direktorica podjetja pa je bila njegova soproga Marijana Pinter. Jurij Pinter je deloval kot svetovalec pri projektih.

Podjetje Imecon je z družbo Aquaplus iz Dunaja sodelovalo že od leta 2001 kot pogodbeni partner podjetja Aquaplus za območje  Slovenije, imeli so sklenjeno pogodbo (priloga št. 3), je pa sodeloval pri vseh razgovorih in pogajanjih med občino Tržič in podjetjem Aquaplus, ter bil neke vrste uradni prevajalec. Dne 12.2.2003 je med Imecon in Aquaplus podpisan aneks h pogodbi št. 2 za projekt Tržič. Za te usluge, ki jih je podjetje Imecon nudilo podjetju Aquaplus, je po  pogodbi podjetje Imecon izstavljalo mesečne pavšalne račune, v višini 2.180 eur (priloga št. 4).

Pri pregledu dokumentacije smo ugotovili, da podjetje Imecon in občina Tržič nista imela sklenjene nikakršne pogodbe o medsebojnem sodelovanju, saj podjetje Imecon ni opravilo nobene storitve v zvezi s tem projektom in med seboj niso imeli nobenega poslovnega odnosa. Prav tako je v pogodbi (priloga št. 3) med Imecon in Aquaplus v III. Točki izrecno navedeno, da prejemnik naročila nima pooblastila za kontrahiranje (podpisovanje pogodb, listin, sporazumov) in inkaso.

Nadalje je iz kazenske ovadbe PU Kranj in analize dokumentov razvidno, da je podjetje Aquaplus dne 2.2.2004 na občino Tržič naslovilo dopis (priloga št. 5), na župana Ruparja, v katerem je v tretji točki navedeno, da bi Aquaplus občini Tržič lahko plačal 40.000 eur za plačilo predhodnih stroškov, ki bi jih naj imela občina Tržič do tedaj, ob pogoju, da župan podpiše sporazum o sklenitvi pogodbe in občina za to vsoto izstavi račun za 40.000 eur.

Sporazum o sklenitvi pogodbe, o vlaganju javnega kapitala za zagotavljanje gospodarske javne službe čiščenja odpadnih in padavinskih voda v občini Tržič ima oznako 1/2004, na dokumentu pa ni datuma podpisa (v nemškem jeziku priloga št. 7, slovenski prevod priloga št. 8), katerega je po podatkih iz kazenske ovadbe župan Rupar podpisal dne 26.2.2004 na Dunaju, v prostorih podjetja Aquaplus, je imel za občino Tržič nekaj zavezujočih določil. Stranki bi morali v roku treh mesecev od podpisa sporazuma, skleniti pogodbo in jo pričeti izvajati. Drugi člen sporazuma je določal, da bo Aquaplus nastale stroške občine Tržič  (svetovanje) v višini 40.000 eur poravnal po prejemu ustreznega računa od občine Tržič, drugih stroškov Aquaplusu pa ne bodo zaračunavali, niti občina, niti osebe ali družbe, ki delajo za občino. V kolikor pogodba ne bo sklenjena v roku treh mesecev, mora občina takoj vrniti vplačani znesek zaračunanih strokov v višini 40.000 eur in hkrati Aquaplus zaračuna še nadomestilo škode v višini 80.000 eur, v nasprotnem primeru pa nadomestilo plača upravljalska družba.

Župan Rupar je po podatkih iz kazenske ovadbe dne 26.2.2004 ob navedenem sporazumu podpisal še potrditev k izpolnitvi sporazuma, označen z 2/2004 (prilogi št. 9, 10), z datumom podpisa 25.2.2004, s katerim potrjuje, da je 2. člen predmetnega sporazuma s strani Aquaplus v celoti izpolnjen, kar potrjuje, da je Aquaplus nastale predhodne stroške za že izvedene storitve občine Tržič v višini 40.000 eur poplačal po prejetju ustreznega računa. Pri pregledu celotne dokumentacije nam ni uspelo najti dokumenta, oziroma računa, s katerim bi občina Tržič zahtevala plačilo 40.000 eur za predhodne stroške, ali potrdila prejem le teh.

Iz dokumentacije je razvidno, da sporazum o sklenitvi pogodbe in potrditev k sporazumu v naslednjih dneh po podpisu, nista bila zavedena na občini Tržič, temveč je sporazum na občini izročil Drago Štrafela dne 1.3.2004, ko ga je v slovenskem prevodu izročil direktorici občinske uprave Marti Jarc, ki je na prvo stran sporazuma tudi zavedla opombo, da ji je dne 1.3.2004 sporazum izroči Štrafela (priloga št. 8). Slovenski izvod sporazuma ni podpisan s strani župana Ruparja, podpisan je samo nemški izvod.

Tudi potrditev k izpolnitvi sporazuma na  občini ni bila zavedena med pošto, pojavila se je šele 9.7.2004 kot priloga izstavljenemu računu podjetja Aquaplus št.  31/61262, z dne 9.7.2004, račun v znesku 144.000 eur, ki pa ga je občina zavrnila 20.7.2004 (priloga št. 10). Ta listina je bila zavedena med prispelo pošto dne 15/7-2004 pod številko zadeve 353-015/02.

Dejstvo je, da do podpisa pogodbe med družbo Aquaplus in občino Tržič ni prišlo v roku treh mesecev, kot je bilo določeno v sporazumu o podpisu pogodbe, zato je Aquaplus uveljavljal določila sporazuma, podpisanega s strani župana Ruparja in potrditve k izpolnitvi sporazuma in občini Tržič dne 9.7.2004 izstavil račun v višini 144.000 eur, kot povračilo stroškov za študijo v višini 80.000 eur in povračilo plačila za predhodne stroške občine Tržič v višini 40.000 eur, ki bi naj bili dne 26.2.2004 plačani s čekom, ter 24.000 eur davka.

Ker sporazum in potrditev k sporazumu nista bila vložena na občini med dokumentacijo, nihče na občini ni vedel, da bi naj bilo plačilo 40.000 eur s strani Aquaplus izvedeno in zato tudi ni bilo knjiženo v poslovnih knjiga občine Tržič.

Prav tako vodji finančnega oddelka na občini Tržič Marjeti Maček nihče ni dal navodil, da naj podjetju Aquaplus izstavi račun v višini 40.000 eur, kot je to zahteval sporazum o sklenitvi pogodbe. Iz občinske dokumentacije je dejansko razvidno, da je imela občina Tržič na tem projektu do 26..2.2004 že več kot 40.000 eur stroškov, knjiženih na kontu 60300.

In prav zato, ker nihče na občini ni vedel, da bi naj bilo s strani Aquaplus izvedeno plačilo v višini 40.000 eur, je bil njihov račun z dne 20.7.2004 zavrnjen. Račun je z dopisom zavrnila direktorica občinske uprave Marta Jarc, podpisal pa ga je župan Pavel Rupar (priloga št. 6).

Iz dokumentov sodnega spisa je razvidno, da so se odnosi med strankama zaostrili, ker določila sporazuma niso bila izpolnjena, saj bi naj družba Aquaplus spreminjala pogoje in višala finančno konstrukcijo, zato so oboji začeli postopke uveljavljanja svojih pravic iz sporazuma, oz. iz postopka javnega naročanja. Občina Tržič je želela zaradi ne podpisa pogodbe vnovčiti bančno garancijo v višini 500.000 eur, ki jo je ob razpisu prejela od družbe Aquaplus za zavarovanje resnosti ponudbe. V začetku julija 2004 je občina Tržič pri banki Erste bank na Dunaju vložila zahtevek za izplačilo bančne garancije, ker pa niso bila navedeni razlogi za njeno izplačilo, je banka zahtevek zavrnila.

Ker je celotna do sedaj opisana poslovna pot in korelacija med občino in podjetjem Aquaplus pregledna, načeloma so ugotovljena vsa resnična dejstva, smo se v nadaljevanju osredotočili izključno na sestanek na Dunaju dne 25.2.2004 (v kazenski ovadbi se ves čas navaja datum sestanka 26.2.2004) in situacijo okoli pridobitve čeka v višini 40.000 eur, njegovim vnovčenjem in izročitvijo županu Ruparju. V tem delu prihaja do nesprejemljivih odstopanj od našega ugotovljenega dejanskega stanja, sodna veja oblasti pa je pri odločanju o krivdi župana Ruparja, spregledala in izpustila nesprejemljivo veliko dejstev, ki dokazujejo, da se celotno dogajanje ni zgodilo tako, kot je presojeno. Prav tako naklepno ali iz malomarnosti in nestrokovnosti v sami kazenski obravnavi na glavnih obravnavah niso preverjali dokazov, ki bi jih po kriminalistični doktrini morali pridobiti, saj bi z njimi nesporno ugotovili nedolžnost obtoženega in manipuliranje ključnih prič.

V kazenski ovadbi PU Kranj je navedeno, da sta se dne 25.2. in 26.2.2004 na Dunaju, v prostorih podjetja Aquaplus, oglasila Tržiški župan Pavel Rupar in vodja komisije Drago Štrafela, ter tam prejela zahtevano vsoto v obliki gotovinskega čeka, katerega jima je v pisarni podjetja Aquaplus predal prokurist Gerald Loew, po podpisu izpolnitvenega potrdila s strani župana Ruparja. Nadalje so z zbiranjem obvestil ugotovili, da je dne 26.2.2004, ob vrnitvi iz Dunaja, ček v višini 40.000 eur, v Lipnici, v banki Bank Austria, vnovčil Jurij Pinter ob 15.00 uri. Pinter je moral ček vnovčiti po nalogu predstavnikov Aquaplus, denar, ki ga je prejel na banki po vnovčenju, pa je Pinter izročil županu Ruparju v nekem lokalu, nasproti banke, v prisotnosti Draga Štrafele in soproge Marijane Pinter, katero je poklical, da je prisotna pri izročitvi kot priča.  Aquaplus je predložil dokazilo, da je bil ček dejansko tega dne vnovčen in kopijo bančnega izpiska podjetja Porr.

Navajajo pa še, da se Pavel Rupar in Drago Štrafela ne spomnita predaje čeka ob podpisu potrdila v prostorih Aquaplus.

Glede na to, da bi naj bil denar za predhodne stroške občine Tržič v obliki čeka izplačan, bi morala občina za to transakcijo po sporazumu izdati račun, kar pa niso storili.

Pri tem se pojavi račun podjetja Imecon, katerega predstavnik je bil Jurij Pinter, naslovljen na podjetje Aquaplus. Dve kopiji istega računa so izročili predstavniki Aquaplus. Iz kopije računa (priloga št. 11) št. 06-A/2003(A⁺) je razvidno, da ima datum izdaje 30.4.2003 na podlagi sporazuma iz 12.12.2001, v višini 40.000 eur. Na računu je rok zapadlosti 30.9.2003, vsota pa se naj nakaže na banko v Avstriji BLZ 20815, na št. računa 1060-200603. Na račun je naknadno z roko dopisano v nemškem jeziku »stroški za pripravo občine Tržič po sporazumu med Aquaplus in občino Tržič, 2004, erhalten 40.000, 26.2.2004«, ter podpis predstavnika Aquaplus g. Loewa in Jurija Pinterja. Na drugi kopiji enakega računa (priloga št. 12) je z roko pripisano v nemškem jeziku »plačilo s čekom (PORR) 26.2.«Na računih je razvidno pošiljanje po faxu iz tel. št.  386 62 214215, dne 23.12.2003 in žig knjiženja v Aquaplus, dne 4.2.2004, pod št.  04030012.

Iz navedenega je mogoče sklepati, da bi lahko izplačilo čeka občini Tržič pokrili z računom podjetja Imecon, saj računa od občine Tržič za predhodne stroške niso prejeli. Jurij Pinter pa je s podpisom potrdil, kot da je prejel teh 40.000 eur, čeprav je transakcija v popolnem časovnem neskladju.

Kriminalisti PU Kranj so pregledali poslovno dokumentacijo podjetja Imecon in ugotovili, da zgoraj navedenega in opisanega računa nimajo zavedenega v poslovnih knjigah, kar je razvidno iz konto kartice št. 121000 – terjatve do kupcev v tujini – Aquaplus. V poslovnih knjigah imajo knjižen račun z enako zaporedno številko 06-A/2003(A+), z dne 30.4.2003, znesek na tem računu pa je 507.143,00 SIT (2,180 eur) in se nanaša na pogodbo med podjetjem Imecon in Aquaplus za storitve, opravljene v mesecu aprilu 2003. Račun je poslan po pošti 30.4.2003 Aquaplus in plačan. V zvezi s pogodbenim sporazumom med Imecon in Aquaplus, je bil podjetju Imecon redno nakazan mesečni pavšalni pogodbeni znesek v višini 2.180 eur.

Vse to dokazuje, da občna Tržič in podjetje Imecon nista imela poslovnega odnosa in je bila izdaja fiktivnega računa podjetja Imecon le pokritje izplačila v višini 40.000 eur, mimo vedenja občine Tržič.

Zgornje navedbe in ugotovitve izhajajo iz zbranih obvestil kriminalistov PU Kranj, ki so podane v njihovi kazenski ovadbi, ta pa je bila poslana na Okrožno državno tožilstvo v Kranju, ki je na podlagi teh ugotovitev podalo obtožni predlog zoper Pavla Ruparja, št. Kt (1) 274/07-29 RV/mp, z dne 23.6.2010 (priloga št. 21). V obtožnici se Okrožna državna tožilka svetnica Renata Vodnjov v celoti sklicuje na ugotovitve iz kazenske ovadbe PU Kranj.

Opomniti moramo, da v kazenski ovadbi ni niti z eno besedo opisan potek vnovčitve gotovinskega čeka in predaje denarja Pavlu Ruparju v lokalu v Lipnici. Tudi pri naši podrobni analizi celotne dokumentacije ne najdemo preiskav, ugotovitev in zbranih dokazov, ki bi jih kriminalisti morali opraviti v danem primeru, še posebej v delu vnovčitve in predaje denarja, in so z opustitvijo preiskovalnih opravil zbiranja materialnih dokazov neposredno ogrozili pravice obtoženega Pavla Ruparja, kar je kasneje imelo odločilno vlogo pri procesiranju župana Ruparja. Opustitev zbiranja potrebnih dokazov, ki bi Ruparja razbremenili, je povzročila, da le teh v sodnih postopkih  leta kasneje, ni bilo več mogoče pridobiti in dokazati, da sta ključni priči Jurij Pinter in Marijana Pinter dejansko pred organi pregona lagala ter Pavla Ruparja s tem spravila v zapor. V kolikor bi policija in kasneje tožilstvo zadostno zbrali vse dokaze in obvestila, do tega ne bi smelo priti. Da tudi v samem sodnem postopku niso bili zahtevani potrebni preiskovalno dokazni procesi, temveč celo tistih materialnih dokazov, ki so jasno kazali na izpodbijanje zgodbe iz obtožnice, predsedniki senatov niso uporabili ali upoštevali, bomo podrobno pojasnili kasneje v nadaljevanju.

V sami obtožnici je Okrožna državna tožilka Renata Vodnjov pri opisu dejanja, oziroma obtožbi Pavlu Ruparju očitala, da je dne 26.2.2004 kot župan občine Tržič na Dunaju v R Avstriji s svojim podpisom in žigom občine izpolnil potrditev Sporazuma  o sklenitvi pogodbe med občino Tržič in podjetjem Aquaplus, s čemer je potrdil, da je tako v celoti izpolnjen 2. člen navedenega Sporazuma, ki določa,  da bo družba Aquaplus poravnala nastale predhodne stroške občine Tržič v višini 40.000 eur. Zato je bil s strani hčerinske družbe Porr, tretjinske lastnice Aquaplus, izdam ček v višini 40.000 eur, ki ga je dne 26.2.2004 v poslovalnici Bank Austria v Lipnici  R Avstrija, unovčil zastopnik podjetja Imecon Jurij Pinter in ga istega dne v lokalu v Lipnici izročil županu Ruparju. Pavel Rupar pa prejetega denarja ni položil na račun občine Tržič, temveč si ga je na škodo občine Tržič protipravno prilastil, s čemer je storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po čl. 261/III KZ RS.

Kljub zagovoru Pavla Ruparja, da zanika vsakršno prejetje denarja, da Marijano Pinter pozna le bežno in je takrat v lokalu v Lipnici ni bilo, da bi lahko videla domnevno prejemanje denarja in da gre za izsiljevanje Jurija Pinterja iz podjetja Imecon ter politično gonjo, je tožilka ugotovila, da listinski dokazi in izpovedbe prič zagovor obdolženega izpodbijajo in potrjujejo obtožbene očitke. 

Na podlagi izpovedb prič Marte Jarc, direktorice občinske uprave Tržič, Iztoka Jerala in Jurija Peternelja, občinska funkcionarja, Draga Štrafele, predsednika komisije za projekt Aquaplus, Geralda Loewa, prokurista Aquaplus, Rainerja Wiedmanna, direktorja Aquaplus, je tožilstvo zaključilo, da se je celoten projekt Aquaplus v sodelovanju z občino Tržič zgodil natanko tako, kot smo ga podrobno opisali v dosedanjem delu. V tem delu ni popolnoma nič spornega, kaznivega ali karkoli obremenilnega za župana Pavla Ruparja. Celoten potek nam je popolnoma enako opisal tudi Pavel Rupar. Nobena od navedenih prič ni z ničemer obremenila župana. Direktorica občinske uprave Marta Jarc sicer navaja, da dokumenta Sporazum o sklenitvi pogodbe in potrdilo o sporazumu po podpisu na Dunaju nista bila na občini Tržič evidentirana, kot to zahteva stroka, temveč kasneje, sporazum 1.3.2004, potrdilo pa še kasneje, 9.7.2004, kar pa ne nakazuje na kakršnokoli spornost početja, saj župan Rupar, ob dejstvu, ki ga dokazujemo v tem strokovnem mnenju, ni prejel spornega denarja v višini 40.000 eur, ni bil dolžan občine obveščati o podpisu navedenih dokumentov, vse dokler ne bi bil denar prejet in bi morala občina izdati zanj po sporazumu dogovorjen račun. Zato župan tudi ni ukrepal v tej fazi.

Tožilstvo v obtožnici pravilno ugotavlja, da je bila za pogajanja izdana bančna garancija s strani Aquaplus, ki je dolgo časa pripravljal ponudbo, jo korigiral in višal, zato do sklenitve pogodbe ni prišlo in je občina poskušala vnovčiti bančno garancijo.

Tožilstvo navaja izpoved takratnega direktorja Aquaplus, da je bila februarja 2004 med občino Tržič in Aquaplus sklenjena nova pogodba (ne gre za pogodbo, temveč sporazum o sklenitvi pogodbe). Sporazum nima datuma, podpisan bi naj bil enkrat februarja 2004, kar je nesprejemljivo.

Iz obtožnice tožilstva je na tretji strani, v drugem odstavku zapisano, da je župan Pavel Rupar dne 26.2.2004 podpisal še potrditev o izpolnitvi prej navedenega sporazuma, ki določa, da je 2. člen iz sporazuma med občino Tržič in Aquaplus v celoti izpolnjen, kar pomeni, da bo Aquaplus nastale predhodne stroške za že izvedene storitve občine Tržič v višini 40.000 eur plačal po prejetju ustreznih, dogovorjenih računov. Iz fotokopije dokumenta Potrditve o izpolnitvi sporazuma je razvidno, da je na njem datum sklenitve 25.2.2004 in ne 26.2.2004, kot navaja tožilstvo, ob podpisu potrdila pa do danes občina Tržič ni izdala podjetju Aquaplus nikakršnega računa o prejemu denarja, saj ga ni prejela. Tožilstvo v obtožnici zmotno navaja, da je potrditev o izpolnitvi pomenila, da je družba Aquaplus plačala občini Tržič 40.000 eur.

V obtožnici je navedena izpoved prokurista Aquaplus Geralda Loewa, ki navaja, da so bili na sestanku 26.2.2004 prisotni Pavel Rupar, Drago Štrafela, Jurij Pinter in on, sestanek je potekal na Dunaju, v zgradbi podjetja Aquaplus. Po podpisu potrdila k izpolnitvi sporazuma je bil po nalogu Loewa pripravljen ček v višini 40.000 eur, urejeno pa je preko knjigovodstva družbe Porr, ki je bila takrat tretjinska lastnica podjetja Aquaplus. Sam pri izročitvi čeka ni bil prisoten, domneva pa, da so jim v knjigovodstvu ček izročili po odhodu iz sestanka. Kolikor ve, je bil ček vnovčen isti dan v Avstriji, ni pa bilo predvideno, da bi ta denar dobil Pavel Rupar osebno.

Ugotovili smo nesporno dejstvo, da je bil sestanek na Dunaju dne 25.2.2004 in ne 26.2.2004.

Nadaljnje ugotovitve v obtožnici izkazujejo velika neskladja v izjavah prokurista Loewa in direktorja Wiedmanna, saj slednji navaja, da se je občina Tržič že v letu 2003 obrnila na družbo Aquaplus z zahtevkom, da se ji plačajo njeni stroški v višini 40.000 eur, čeprav smo tukaj z listinsko dokumentacijo dokazali, da je podjetje Aquaplus dne 2.2.2004 na občino Tržič naslovilo dopis (priloga št. 5), na župana Ruparja, v katerem je v tretji točki navedeno, da bi Aquaplus občini Tržič lahko plačal 40.000 eur za plačilo predhodnih stroškov, ki bi jih naj imela občina Tržič do tedaj, ob pogoju, da župan podpiše sporazum o sklenitvi pogodbe in občina za to vsoto izstavi račun za 40.000 eur.

Nadalje je zapisano, da je prokurist Loewe direktorju Wiedmannu sporočil, da naj bo na izrecno željo župana Ruparja plačilo izvedeno preko svetovalnega podjetja Imecon, predstavnik je bil Jurij Pinter. Dne 5.2.2004 je podjetje Imecon družbi Aquaplus izstavilo račun št. 06-A/2003 /A+) v višini 40.000 eur in se račun nanaša izključno na predhodne stroške v skladu z 2. členom pogodbe (pravilno je sporazuma), kar je Aquaplus potrdil dne 5.2.2004 z dopisom podjetju Imecon, kar je dne 25.2.2004 občina overila z županovim podpisom  potrdila. Loew je po izjavi direktorja Wiedmanna dne 26.2.2004 uradno izročil ček v višini 40.000 eur Juriju Pinterju.

Za navedeni račun podjetja Imecon smo že predhodno podrobno navedli, da je bil izdan 30.4.2003, datum valute je 30.9.2003, iz faxa št. 38662214215 je poslan podjetju Aquaplus dne 23.12.2003, račun pa je v Aquaplus knjižen dne 4.2.2004. Vse navedbe, ki jih izkazuje to listinsko dokazilo, so v popolnem nasprotju z izjavo direktorja Wiedmanna. Račun je izdan skoraj leto dni pred 25.2.2004, ko je na sestanku župan Rupar podpisal potrdilo o sklenitvi sporazuma, datum valute je 30.9.2003, najbolj pa bode v oči banka, kamor se naj nakaže denar, saj gre za avstrijsko banko Steiermarkische bank und Sparkassen AG. Ob tem je za listino  nesporno ugotovljeno, da je uradno izdan in v poslovnih knjigah podjetja Imecon zaveden  račun z isto številko, dne 30.4.2003, v višini 2.180 eur, denar pa se naj nakaže na A banko, Ljubljana. Zaskrbljujoče so naše ugotovitve, da v celotnem kazenskem procesu sploh ni bila opravljena preiskava, ali je bilo 40.000 eur, navedenih v računu, dejansko nakazano na TRR račun avstrijske banke podjetja Imecon, z valuto 30.9.2003. Račun prav tako nikdar ni zaveden v poslovnih knjigah podjetja Imecon, so pa ga evidentirali v podjetju Aquaplus, saj so ga preiskovalcem sami izročili. Več kot očitno gre za fiktivni račun, izdan od podjetja Imecon, antidatiran in prirejen za pokritje 40.000 eur, namenjenih za plačilo predhodnih stroškov občine Tržič, kar dokazuje z roko pripisano »prejeto 40.000, 26.2.2004« in »plačano s čekom (PORR), 26.2.«. Ker dobro poznamo pravila in dokaj strogo finančno zakonodajo v Avstriji, je skrajno neverjetno, da avstrijsko podjetje ne bi plačalo do datuma valute, kar je v konkretnem primeru 30.9.2003 in nakazuje na neko povsem drugo transakcijo med Imecon in Aquaplus, ki pa so jo hoteli prikazati kot plačilo predhodnih stroškov za občino Tržič. Vendar se tožilstvu in policiji v predkazenskem postopku ni zdelo vredno preveriti te transakcije podjetij Imecon in Aquaplus, saj bi že te ugotovitve pokazale na velika neskladja v celotni zgodbi kazenskega procesa in že v osnovi odvrnile sum od župana Ruparja. Na računu podjetja Imecon se da ugotoviti, da je predmet računa provizija za »projekt Tržič«, na podlagi pogodbe med Imecon in Aquaplus, z dne 12.12.2001, da pa gre domnevno za plačilo prehodnih stroškov občini Tržič in datum 26.2.2004, pa je nekdo pripisal z roko, kdo, niso ugotavljali. V preiskavo je podjetje Aquaplus posredovalo celo dva računa, ki sta v osnovi dve identični kopiji, vendar na vsaki kopiji različen zapis z roko, kar pomeni, da sta obe kopiji manipulirani. Vse kaže na neko finančno razmerje med podjetjema Imecon in Aquaplus, mimo občine Tržič, kar pa so s spornim računom podjetja Imecon izkoristili v škodo župana Ruparja, ki v zagovoru trdi, da ga je Jurij Pinter izsiljeval. Pregled transakcijskih računov obeh podjetij bi marsikaj razjasnil, pa tega v vseh teh letih organi pregona niso storili.

Tožilstvo celo v obtožnici priznava, da je podjetje Imecon izdalo lažen račun, saj po pogodbi z Aquaplus niso imeli pooblastila za inkaso. Račun je bil po njihovo ponarejen, osnova zanj pa račun iz 30.4.2003, saj se je obdolženi Rupar zavzemal za tak način izplačila. Pri pregledu celotnega kazenskega spisa v dokumentih nismo zaznali podatka, da bi se pri pridobivanju sredstev za plačilo predhodnih stroškov občine Tržič, župan Rupar zavzemal za plačilo preko podjetja Imecon, kaj šele s ponarejenim računom podjetja Imecon, saj občina Tržič ni imela nikakršnega poslovnega odnosa s podjetjem Imecon, temveč le z Aquaplus. Tudi podpis sporazuma in potrdila o izpolnitvi sporazuma od župana Ruparja je bil izključno poslovni odnos med njim, oziroma občino Tržič in Aquaplus.

Trditve tožilstva, da so pomenljiva dejstva, da odgovorni občine Tržič do poletja 2004 niso vedeli za podpisan sporazum, ko so prejeli račun podjetja Aquaplus za povrnitev stroškov v višini 144.000 eur, in so ga zaradi nepoznavanja predhodnih dogodkov in podpisanih dokumentov, zavrnili. Obdolženi je po njihovo skušal prikriti, da je podpisal sporazum in potrditev in da je bilo izplačano 40.000 eur.

Glede na dejstvo, da župan Rupar spornega denarja ni prejel, so brezpredmetne navedbe tožilstva, da je župan na občini prikrival podpis navedenih dokumentov in prejem denarja.

Račun v višini 144.000 eur, ki ga je dne 9.7.2004 podjetje Aquaplus poslalo občini Tržič za povrnitev stroškov zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz podpisanega sporazuma in potrdila, ne navaja, kdaj in na kak način in komu je bila plačana vsota 40.000 eur.

Izjava direktorja Wiedmanna, da bi naj prokurist Loew dne 26.2.2004 izročil ček Pinterju, je tudi v popolnem neskladju z izjavo Loewa, ki trdi, da ni bil zraven pri izročitvi čeka. Ampak vse to je zapisano v tožilski obtožnici, ki mora biti sinonim za resničnost in nesporno ugotovljena dejstva, da lahko sodišče nekoga sodi in pravnomočno obsodi.

A kot bomo lahko v nadaljevanju videli, iskanje razbremenilnih dokazov v korist župana Ruparja ni bila opcija in interes organov pregona.  

V obtožnici je nadalje zapisano, da je bil ček izdan 25.2.2004 za znesek 40.000 eur, izdala ga je družba PORR, vnovčen pa je 26.2.2004 v Bank Austria v Leibnizu, št. Čeka je 000000017068, za znesek po tem čeku pa je bila družba obremenjena 26.2.2004. Tožilstvo ugotavlja, da je ček vnovčil Jurij Pinter, saj je potrjeno, da je na čeku njegov podpis, navedeno pa je potrdila tudi njegova soproga Marijana Pinter. Povedala je med ostalim, da jo je mož Jurij po sestanku na Dunaju pozval, da pride V Lipnico. Ob dogovorjenem času je parkirala na glavnem trgu, poklicala moža, kateri je prišel do nje, nato pa sta skupaj odšla v bližnji lokal, kjer ji je naročil, da sede in opazuje. V lokalu sta bila Štrafela in Rupar, katera je poznala in videla je, kako je njen soprog Jurij predajal denar Ruparju. Vzel ga je iz suknje, imel ga je v kuverti in papirju in ga izročil Ruparju, ta pa ga je preštel. Po tem je odšla domov, zvečer pa ji je Jurij povedal, da je dobil ček za Ruparja, katerega je moral vnovčiti in jo je zato poklical, da je nekdo videl, kako denar predaja Ruparju. Omenil ji je, da je Rupar dobil neko nagrado. Po presoji tožilstva je Marijana Pinter prepričljivo opisala dogajanje v lokalu v Lipnici, njena izpovedba je bila natančna in logična, ni bilo videti, da bi hotela ali imela interes koga po krivem obtoževati, zato jo je šteti za verodostojno.

Tako je tožilstvo mnenja, da ni nobenega dvoma, da je družba Aquaplus nakazala denar za občino Tržič in to preko družbe Imecon. Ta trditev tožilstva je skregana z vsako logiko. Kako je torej nakazan denar? Z lažnim, ponarejenim računom podjetja Imecon, katerega transakcije na TRR računu ni nihče od organov preiskovanja in pregona nikdar preveril, ali s čekom, ki ga je izdalo solastniško podjetje od Aquaplus, podjetje Porr, ki prav tako ne bi smelo imeti nobene vloge pri poslovnih odnosih med občino Tržič in Aquaplus? Največja ironija je, da nihče od vpletenih ni videl tega čeka, razen Jurija Pinterja, pa še on organom pregona  nikdar ni predočil originalnega čeka, temveč sta od Aquaplus pridobljeni samo dve različni kopiji. Na eni ček še ni vnovčen in izdan 25.2.2004 (priloga št. 17), na drugi kopiji pa je ček vnovčen, z datumom vnovčitve 26.2.2004 ( priloga št. 16).

Glede na nova ugotovljena dejstva in okoliščine, da teh 40.000 eur župan Pavel Rupar nikdar ni prejel v gotovini, prav tako niso bili nakazani občini Tržič, se postavlja vprašanje, kakšno vlogo in igro so med seboj igrali podjetje Imecon z Jurijem Pinterjem in podjetje Aquaplus? Obstaja celo velika verjetnost, da je Aquaplus podjetju Imecon že v letu 2003 na podlagi ponarejenega računa z valuto 30.9.2003 nakazal teh 40.000 eur kot provizijo pri projektu Tržič, na podlagi njihove medsebojne pogodbe, kar pa na žalost nihče ni nikdar preveril, v igri pa je še drugih 40.000 eur, domnevno namenjenih predhodnim stroškom občine Tržič, ki pa jih je nesporno zase zadržal in zatajil Jurij Pinter, obremenil pa župana Pavla Ruparja. Na to nakazujejo in dokazujejo novo ugotovljena dejstva, saj je bil župan Rupar v tistem času močno izpostavljena politična oseba, desne politične sfere, ob tem pa še član stranke SDS, za Jurija Pinterja pa je ugotovljeno, da se je prav v tistem času intenzivno družil z izpostavljenimi politiki leve opcije (Ivo Vajgl)..

A o tem v nadaljevanju, saj prav sestanek na Dunaju v prostorih podjetja Aquaplus in vnovčenje čeka v Lipnici, istega dne, dokazujeta številne nepravilne, nezadostne in nestrokovne ugotovitve organov preiskovanju in pregona, predvsem pa pomanjkanje preiskovalnih dejanj in opravil, s katerimi bi nesporno in brezpogojno ugotovili, da župan Rupar nikakor ni izvršil očitanega kaznivega dejanja. 

Sodbo v imenu ljudstva zoper Pavla Ruparja je dne 20.9.2012 izreklo Okrožno sodišče v Kranju, pod vodstvom predsednice senata Marjete Dvornik (priloga št. 24), izrečena mu je nepravnomočna kazen leto dni zapora.

Na glavni obravnavi je Pavel Rupar poudaril, da so vsi očitki neutemeljeni in da jih v celoti zavrača. Dejanja, ki se mu očita, ni storil in od Pinterja ali kogarkoli drugega ni prejel nobenega denarja. Postopek pa je posledica dejstva, da je poskusil vnovčiti bančno garancijo, zaradi česar je prišlo do spora s podjetjem Aquaplus.

V dokaznem postopku se je zaslišalo priče Marjeto Maček, Marto Jarc, Draga Štrafelo, Izidorja Jeralo, Marijano Pinter in Jurija Pinterja, preko videokonferenc pa so bili zaslišani še avstrijski državljani Monika Nagel, Rainer Wiedemann in Gerald Loewe.

Razen Marijane in Jurija Pinterja, nihče od navedenih zaslišanih ni vedel povedati karkoli obremenilnega za župana Pavla Ruparja, razen znanih, golih dejstev celotnega postopka poslovnega odnosa med občino Tržič in podjetjem Aquaplus pri projektu odpadnih voda, ki so že podrobno navedeni v tem strokovnem mnenju in jih ne bomo ponavljali, so pa rezultati zaslišanj razvidni iz prilog št. 29 – UZ o izjavi osumljenca Pavla Ruparja, št. 30 – UZ o zbranih obvestilih Draga Strafela, št. 31 in 32 – zapisnik o zaslišanju priče Draga Štrafela, št. 33 – UZ o zbranih obvestilih Pinter Jurija, št. 34 – UZ o izjavi osumljenca Pinter Jurija, št. 35 – UZ o izjavi osumljenca Pinter Jurija, št. 36 – prepis izpovedbe priče Pinter Jurija na glavni obravnavi, št. 37 – UZ o zbranih obvestilih Marijane Pinter, št. 38 – zapisnik o zaslišanju priče Marijane Pinter, št. 39 – prepis izpovedbe priče Marijane Pinter, št. 40 – zaslišanje priče Rainer Wiedmann, št. 41 – zaslišanje priče Gerald Loew, št. 42 – prepis izpovedbe priče Gerald Loew.

In na podlagi vsega navedenega je predsednica senata Okrožnega sodišča v Kranju, Marjeta Dvornik, presodila naslednje: »Na podlagi vestnega pretehtanja vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, se je na podlagi dokazne presoje zaključilo, da so obtoženemu dokazana vsa dejstva po obtožbi in da je za kaznivo dejanje tudi kazensko odgovoren. Čeprav obtoženi kategorično zanika izvršitev očitanega kaznivega dejanja, je njegov zagovor izpodbit z listinskimi dokazi in izpovedbami prič.«

Zgornja trditev predsednice senata OS v Kranju, zapisana v tako pomembnem in za usodo obtoženega Pavla Ruparja odločilnem dokumentu, kot je »Sodba v imenu ljudstva«, je z vidika prava in človekovih pravic nesprejemljiva, zavržna in zastrašujoča.

Ob podrobni analizi celotnega kazenskega spisa smo nesporno ugotovili, da je izrek sodbe in določitev kazni leto dni zapora, na podlagi predstavljenih dokazov, listinskih in prič, popolnoma zgrešen, zlonameren in v ničemer ne ustreza dejanski resnici. Takšne obsodbe ne moremo ne dojeti in ne sprejeti, saj je že brez naših novih ugotovljenih dejstev in okoliščin razvidno, da niti en listinski dokaz v ničemer ne obremenjuje obtoženega Ruparja (kar smo že do sedaj izpodbili, oziroma dokazali), razen izpovedb dveh ključnih prič, ki pa sta iz nam neugotovljenega vzroka, lagali, čeprav si ob poznavanju nekaterih okoliščin, lahko ustvarimo hipoteze za razjasnitev njunega krivega pričanja. Ob poznavanju modus operandi, do takratnega nezakonitega delovanja Jurija Pinterja v podobnih primerih in druženja z izpostavljenimi politiki leve politične opcija v kritičnem času, lahko brez slabe vesti nakažemo, da lahko gre za politično zaroto zoper župana Pavla Ruparja, da se ga v celoti politično in osebno diskreditira, saj je bil v tistem času politično in medijsko zelo izpostavljen kot desni politik.

V nadaljevanju predstavljamo ključni del dogajanja v celotnem kazenskem procesu z našo poglobljeno analizo in ugotovitvami, ki so popolnoma nasprotne od ugotovitev senata in njihove sodbe v imenu ljudstva.

Nobenega dvoma ni, da je župan Pavel Rupar podpisal sporazum o sklenitvi pogodbe s podjetjem Aquaplus, na katerem sicer ni datuma, direktor Wiedmann pa pove, da je bil podpisan februarja 2004, predhodno po pošti poslan občini Tržič, županu Ruparju in na enak način podpisan vrnjen podjetju Aquaplus. Nobenega dvoma tudi ni, da je župan Rupar podpisal »potrdilo o izpolnitvi k sporazumu« in to dne 25.2.2004. Ponavljamo, dne 25.2.2004, kar pomeni, da je to dan, ko so bili župan Rupar, Drago Štrafela, Jurij Pinter in prokurist Aquaplus Loew na sestanku na Dunaju, v prostorih Aquaplus. Že to dejstvo v dotedanjem predkazenskem in sodnem postopku ni zanesljivo ugotovljeno, ves čas se operira v dvema datumoma in sicer, sestanek 25.2.2004 in 26.2.2004, kar je v različnih sodnih dokumentih večkrat navedeno. Že samo to potrjuje dejstvo, da ni dokazan osnovni podatek, kdaj točno je bil opravljen ta, za kazenski proces, pomemben sestanek, na katerem so se dogajali za obsodbo ključni postopki. Ugotovitve spominjajo na sodbo, v kateri je obtoženi sprejel podkupnino neznanega dne, na neznanem kraju, neznanega časa, od neznane osebe.

Dejstvo je tudi, da sta župan Rupar in Drago Štrafela prišla na sestanek z namenom, da se dogovorijo o nadaljnjem sodelovanju v projektu odpadnih voda v občini Tržič, podpisu pogodbe v dogovorjenem času ter podpisu dogovora glede plačila predhodnih stroškov občine Tržič, kar sta potrdila tudi prokurist Loew in Jurij Pinter. A ker tega dne 25.2.2004 plačilo stroškov ni bilo izvršeno in je ta del Jurij Pinter zaobšel iz samo njemu znanih razlogov, v nadaljevanju župan Rupar podjetju Aquaplus ni izdal dogovorjenega računa za plačilo predhodnih stroškov, saj občina ali on niso prejeli denarja, zaradi česar je kasneje prišlo do zaostritve odnosov med občino Tržič in Aquaplus, občinske zavrnitve računa v višini 144.000 eur  in prekinitvijo sodelovanja, ob tem pa še poskus vnovčenja bančne garancije s strani župana Ruparja. Kaj se je dejansko zgodilo z vnovčenih 40.000 eur, ne bomo nikdar izvedeli, saj je edina priča Jurij Pinter, ki to ve, umrl leta 2018.

Prokurist Loew v vseh svojih izpovedbah pred organi pregona pove, da je na tem sestanku naročil izdajo čeka v višini 40.000 eur za poplačilo prehodnih stroškov občine Tržič, vendar pri izdaji čeka ni bil zraven, izdalo bi ga naj po njegovih navodilih knjigovodstvo hčerinskega podjetja PORR.

Več kot zanimivo in absurdno je dejstvo, da v celotnem kazenskem procesu nihče ni smatral za potrebno ugotoviti, kdo je izdal ček, komu ga je izročil, kdo vse je bil zraven ob sprejetju čeka. Na glavni sodni obravnavi je sicer bila zaslišana gospa Monika Nagel iz knjigovodstva podjetja Porr, vendar je na zaslišanju kmalu ugotovljeno, da pri izdaji čeka ni mogla biti zraven, ker se je v podjetju zaposlila šele leta 2008. Ko ji je na obravnavi ček predočen, je navedla, da je na njem podpisan gospod Steininger iz knjigovodstva podjetja Porr. Ampak absurd, ta gospod Steininger vse do danes ni bil zaslišan in od njega ni bilo poskušano pridobiti izredno pomembna dejstva za celoten proces in sicer, ali je ta ček sploh obstajal, ali ga je on izdal, komu in kdo je bil takrat prisoten pri predaji. Po sedanjih ugotovitvah tega čeka nihče drug ni videl, razen Jurija Pinterja in izdajatelja, ki pa v procesu ni bil zaslišan. Prav tako Pavel Rupar trdi, da na sestanku ni bilo govora o nikakršnem čeku, o vnovčitvi le tega še isti dan in da bi se z gotovino plačalo predhodne stroške občine Tržič, sploh pa ne osebno v roke od Jurija Pinterja. Če je bilo to v igri, je šlo mimo njega in Draga Štrafele, po nekem drugem Pinterjevem scenariju.

V sodnem spisu se nahajata pridobljeni dve fotokopiji spornega čeka, ki so jih organi pregona pridobili od podjetja Aquaplus, oziroma Porr, originala pa nikdar nihče ni videl in ni bil pridobljen ter predočen v sodnem postopku.

Slovenskim organom pregona je posredovana fotokopija čeka, št. 17068 (prilogi št. 17 in 18), vpisana vsota za dvig je bila 40.000 eur, izdan na Dunaju, dne 25.2.2004, kar je še en dokaz, da je bil sestanek prav tega dne in ne 26.2.2004, kot navajajo nekatere sodne ugotovitve. V spodnjem delu čeka je z roko izpisano »obračunski konto, Aquaplus (Fa. 253)271112/253 in delno nečitljiv podpis, velika verjetnost, da gre za Steininger, kar je potrdila tudi Monika Nagel.

Druga fotokopija čeka je v osnovi identična prvi (priloga št. 16), s tem, da gre za že vnovčen ček, dne 26.2.2004, na banki s številko 32510 744 600. Predstavnik naše CI ADSS je dne 5.4.2023 na Bank Austria v Lipnici opravil poizvedbo in ugotovil, da je bil ček dejansko vnovčen na tej banki. Na čeku je podpis vnovčitelja, predstavniki podjetja Aquaplus pa so naše sodne organe obvestili, da gre za podpis Jurija Pinterja. S tem je nesporno ugotovljeno, da je ček dne 26.2.2004 na banki Austria v Lipnici, dne 26.2.2004 vnovčil Jurij Pinter.

Ob tem se pojavi naslednja anomalija te sodne tragikomedije. V vseh kazenskih spisih, vključno s sodbo v imenu ljudstva je navedeno, da je ček vnovčen dne 26.2.2004 in da je tega dne denar v višini 40.000 eur Jurij Pinter predal županu Ruparju v lokalu v Lipnici, čemur bi naj bila priča tudi Pinterjeva soproga Marijana Pinter. Nasprotno je nesporno ugotovljeno, da je bil sestanek dne 25.2.2004, vsi udeleženi pa trdijo, da so se tega, istega dne ob vrnitvi iz Dunaja, ustavili v Lipnici, v lokalu nasproti banke Austria na kavi. Po izjavi, ki nam jo je podal Pavel Rupar, je Jurij Pinter med obiskom lokala dejal, da gre na banko. Vrnil se je po skoraj dveh urah in povedal, da mu ni uspelo nič urediti in da bo to uredil enkrat kasneje. Hkrati Pavel Rupar in Drago Štrafela kategorično zatrjujeta, da v lokalu v času njihovega nahajanja, ni bilo Pinterjeve soproge Marijane, saj bi jo sigurno opazila, ker jo oba osebno poznata.

Če sledimo razumni zgodbi, da se je sestanek na Dunaju, obisk lokala v Lipnici ter Pinterjev obisk banke zgodil dne 25.2.2004 ( nikjer v listinskih dokazih ni nikdar navedeno, da so se Rupar, Štrafela in Pinter dva dni zapored nahajali na Dunaju na sestankih, dne 25.2.2004 in 26.2.2004), je logično sosledje dogodkov vnovčitev čeka naslednjega dne 26.2.2004, kar je razvidno iz datuma samega čeka in bančnega izpiska podjetja Porr, o transakciji s čekom št. 17068 v višini 40.000 eur, dne 26.2.2004.

Ob teh dejstvih so organi pregona v fazi preiskave pridobili od podjetja Imecon, katerega predstavnik je bil Jurij Pinter, dva naloga za službeno potovanje št. 200431 (priloga št. 13/2) in št. 200432 (prilog št. 13/1), ki se nahajata v kazenskem spisu.  

V nalogu za službeno potovanje št. 200431 je navedeno, da bo Jurij Pinter iz Rošpoha 77, Kamnica, predvidoma dne 25.2.2004, ob 8.00 uri s službenim vozilom potoval na relaciji Maribor-Šentjernej-Brežice-Maribor. Nalog je izdan dne 25.2.2004.

V nalogu za službeno potovanje št. 200432 je navedeno, da bo Jurij Pinter iz Rošpoha 77, Kamnica, predvidoma dne 26.2.2004 ob 7.00 uri s službenim vozilom potoval na relaciji Maribor-Dunaj-Lipnica-Maribor. Nalog je izdan dne 26.2.2004.

V nalogu št. 200432 z dne 26.2.2004 bode v oči zapisana relacija potovanja Maribor-Dunaj-Lipnica-Maribor. Kako so v podjetju Imecon že predhodno vedeli, kaj se bo tega dne na službeni poti Juriju Pinterju vsebinsko dogajalo, da so lahko zapisali v relacijo tudi Lipnico, kjer bi naj Pinter tega dne s čekom vnovčil 40.000 eur? Nesprejemljivo in namerno prirejeno, več kot očitno je nalog za potovanje sestavljen kasneje, po potovanju.

In navsezadnje, policijski in tožilski preiskovalci niso z niti eno potezo na občini Tržič preverili, kakšne so bile zadolžitve, naloge, morebitna potovanja in opravila župana Ruparja na dan 25.2.2004 in 26.2.2004, kje se je ta dneva nahajal po službenih potnih nalogih, saj morajo obstajati, v kolikor je potoval izven območja svoje občine. Te ugotovitve bi že v zelo zgodnji fazi preiskave podale relevantne odgovore, pa se očitno organom pregona tega ni zdelo vredno preiskati in morebiti že takrat oprati župana Ruparja vseh sumov.

Največja farsa celotnega kazenskega spisa in Sodbe v imenu ljudstva, pa so zaslišanja in izpovedi dveh ključnih prič, Jurija in Marijane Pinter. To dogajanje si zasluži posebne pozornosti v našem strokovnem mnenju.

Sodba v imenu ljudstva Okrožnega sodišča v Kranju (priloga št. 24) vsebuje 22. točko, ki navaja, da vsi navedeni dokazi že do sedaj »POSREDNO« obremenjujejo obtoženega Pavla Ruparja v smeri storitve očitanega mu kaznivega dejanja, vendar pa sta zanj najbolj obremenilni izpovedbi zakoncev Pinter.

Zagovornik obtoženega Ruparja je od vsega začetka želel prepričati razpravljajoči senat, da gre za neverodostojni priči, ki jima ne gre verjeti in slediti njunim izpovedim. Senat je bil opozorjen na njuno neskladnost v navajanju dogodkov v kritičnem času v Lipnici, ki se začne že ob vprašanju, kdaj in kje se je predaja izvršila, kdaj in kdo je poklical drugega, da pride v Lipnico, kako je potekalo dogajanje v kavarni v Lipnici, kjer  naj bi se denar izročil, v kakšni obliki ga je Pinter prinesel, saj Marijana Pinter trdi, da ga je prinesel v kuverti, Jurij Pinter pa, da ga je imel v vrečki. Popolnoma nelogična je Pinterjeva razlaga, da je hotel imeti soprogo Marijano za pričo pri predaji denarja v lokalu, saj bi lahko od Ruparja zahteval, da mu podpiše potrdilo ali pa denar nakazal Ruparju ali občini Tržič na račun, s čemer bi pustil sled transakcije.

Predsednica senata v sodbi utemeljuje popolnoma nesmiselne trditve. Koruptivna dejanja, med katere je po njeno brez dvoma uvrstiti tudi obravnavano kaznivo dejanje, se izvršujejo na takšne načine, da je z njimi seznanjen čim manjši krog ljudi in se ob tem ne izdaja potrdil ali drugih listinskih dokazov, ki bi lahko storilca obremenjevali, zato je zanjo povsem nelogično, da bi Jurij Pinter od Pavla Ruparja zahteval, da mu podpiše potrdilo ali da mu denar nakaže na njegov račun. 

Ob tej njeni tezi se je za vprašati, ali nas mora biti strah kratkovidnost, nestrokovnosti, nesposobnosti, ali še huje, naklepnega ravnanja, takšne predsednice senata in sodišča? Župan Pavel Rupar, Drago Štrafela, Jurij Pinter in prokurist Loew iz podjetja Aquaplus so dne 25.2.2004 na sestanku na Dunaju nesporno sklepali in podpisovali povsem legalne poslovne dogovore v zvezi projekta odpadnih voda občine Tržič. In potem naenkrat, istega dne 25.2.2004, v lokalu v Lipnici, ko se ustavijo na kavi, Jurij Pinter odide na banko, brez predhodne najave dviga večje vsote, dvigne gotovino 40.000 eur s čekom in ti posli preidejo v koruptivno dejanje, kjer bi naj župan Rupar od Jurija Pinterja prejel 40.000 eur gotovine na roko, pri čemer bi naj bila od moža Jurija v lokal poklicana Marijana Pinter, kot priča predaje denarja, katero Rupar in Štrafela poznata, pa je tam nista videla. Legalen posel plačila predhodnih stroškov občini Tržič Jurij Pinter spremeni v dajanje podkupnine in Ruparju izroči 40.000 eur, ki jih je Pinter vnovčil s čekom, uradno izdanim od podjetja Aquaplus za predhodne stroške občine Tržič na podlagi podpisanega uradnega sporazuma? Ali to pomeni, da je tudi prokurist Loew sodeloval pri tem kaznivem dejanju, uredil ček podjetja Aquaplus v višini 40.000 eur, ga predal Pinterju, da podkupi župana Ruparja z namenom sklenitve pogodbe? Drugačne razlage trditev predsednice senata v sodbi ne najdemo. Po vsej logiki kazenskega prava in ob sledenju trditev predsednice senata, bi morala biti Jurij Pinter in prokurist Loew utemeljeno osumljena dajanja podkupnine. Morebiti si lahko celo razlagamo, kako načeloma Loew ni vedel, da Pinter namerava podkupiti župana Ruparja in v tem primeru je dajanja podkupnine še vedno osumljen  Pinter, ki bi s tem oškodoval tudi podjetje Aquaplus. Dogajanje, ki sta ga opisala Pinter in soproga Marijana v lokalu v Lipnici, nakazuje neposredno na to. Ampak pri pregledu celotnega kazenskega spisa ne najdemo podatka, da bi bila Jurij Pinter in Gerard Loew ovadena in obravnavana za kaznivo dejanje dajanja podkupnine. V celotni zadevi sta izključno priči, Pinter celo najbolj obremenilna priča zoper Pavla Ruparja.

Predsednica senata smatra, da je Pinter v Lipnici dejansko izročil Ruparju teh 40.000 eur, ker je logična posledica, da je ček v tej višini vnovčil prav Pinter, kar je razvidno iz njegovega in ženinega večkratnega pričanja. Dejstvo pa je, da je edina resnica v tem, da je Pinter na banki vnovčil ček v višini 40.000 eur, kar je listinsko dokazano, predaja denarja županu Ruparju pa je plod lažnivega pričanja sedaj pokojnega Pinterja in njegove soproge Marijane.

Ampak pri tehtanju med pričanjem Ruparja in Štrafele, ki sta oba zanikala predajo gotovine ter pričanjem zakoncev Pinter, se je predsednica senata Marjeta Dvornik na podlagi izključno le subjektivne ocene odločila in verjela zakoncema Pinter, Štrafelo in Ruparja pa označila za neverodostojna. In te naše navedbe so ključni trenutek celotnega kazenskega procesa, vse ostalo je imaginarno in ne doprinese k dokazovanju kaznivosti obtoženega. 

Prav njuno pričanje je zgodba zase in prikaz neusklajenosti, povsem nasprotujočih navajanj dejstev istega dogodka. Kljub temu pa je predsednica senata označila obe priči kot dovolj verodostojni, za razliko od npr. Draga Štrafele, ki je bil zaslišan dvakrat in obakrat zanikal, da bi bilo na sestanku na Dunaju govora o kakšnem čeku, prav tako je kategorično zavrnil trditve, da je bila Marijana Pinter prisotna v lokalu v Lipnici, saj jo pozna in bi jo vsekakor tam zaznal, sploh če je sedela dve mizi vstran. Zanika tudi, da bi župan Rupar od Pinterja prejel gotovino v višini 40.000 eur, saj je sedel za isto mizo z njima in bi to vsekakor videl, če bi se zgodilo. Predsednica senata je kljub temu ugotovila, da je Štrafelovo izpovedbo oceniti kot neverodostojno, po njeno iz razlogov, da župana Ruparja ni hotel obremeniti zaradi poslovnega sodelovanja z občino Tržič.

V nadaljevanju želimo predstaviti »verodostojnost« Marijane in Jurija Pintarja.

Oba sta v predkazenskem in kazenskem postopku podala več izjav, bila zaslišana pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi, o čemer so sestavljene naslednje listine:

1.Jurij Pinter

– UZ o zbranih obvestilih PU Maribor, z dne 8.6.2006 (priloga št. 33),

– UZ o izjavi osumljenca PU Kranj, z dne 13.7.2006 (priloga št. 34),

– UZ o izjavi osumljenca PU Kranj, z dne 24.7.2006 (priloga št. 35),

– Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, z dne 6.7.2012 (priloga št. 36),

2.Marijana Pinter

– UZ o zbranih obvestilih PU Kranj, z dne 27.7.2006 (priloga št. 37),

– Zapisnik o zaslišanju priče OS v Kranju, z dne 5.5.2009 (priloga št. 38),

– prepis izpovedbe priče glavne obravnave (priloga št. 39):

Izpovedi Marijane in Jurija Pinterja so podrobno zapisane v vseh navedenih dokumentih, v celoti razvidne iz naštetih prilog, vendar se v tem strokovnem mnenju ne bomo osredotočali na vsebinsko podrobno opisovanje izjav, saj je bistvo lepo navedeno in zelo »povedno« v sami Sodbi v imenu ljudstva, kjer je zapisano:

Marijana Pinter je povedala, kako jo je mož Jurij takoj po sestanku na Dunaju telefonično poklical in jo prosil, da se pripelje v Lipnico in jih počaka v njima znanem lokalu nasproti Bank Austria. Po telefonu ji ni povedal, zakaj mora priti, navedel je le, da jo potrebuje, da bo prisotna pri nečem kot priča. Ko se je s svojim vozilom pripeljala v Lipnico, je parkirala na Glavnem trgu in poklicala moža, ki je prišel do nje in sta skupaj vstopila v lokal. Tam sta že sedela Pavel Rupar in Drago Štrafela, katera je poznala, vendar se niso pozdravili in je sedla pri sosednji mizi, dva metra vstran od njih. V nadaljevanju je po njeni izjavi videla, da je mož Jurij, ki je sedel za mizo z Ruparjem in Štrafelo, iz suknjiča potegnil kuverto z denarjem, jo položil na mizo in sta z Ruparjem skupaj preštela denar, ki ga je nato Rupar dal v svoj suknjič. Po desetih minutah, ko ji je postalo slabo, je Marijana Pinter lokal zapustila sama in se s svojim vozilom odpeljala domov v Maribor. Zvečer ji je mož Jurij povedal, da jo je potreboval za pričo, da je videla predajo denarja Pavlu Ruparju, ki je od Aquaplus preko Pinterja dobil neko nagrado za projekt odpadnih voda v Tržiču. To je v osnovi njena celotna zgodba, ki jo je skozi izjave in zaslišanja delno spreminjala in popravljala, ta verzija pa se ponavlja skozi celoten proces.

Predsednica senata OS v Kranju je v Sodbi v imenu ljudstva dognala, da je Pinterjeva glede manj pomembnih okoliščin dejansko navajala nekoliko drugače, kar pa je po njeno logično in opravičljivo pripisati časovni odmaknjenosti dejanja in ne kakšnim drugim razlogom. Bistveno pa je, da je o ključni okoliščini, o izročitvi denarja obtoženemu s strani moža Jurija, izročitev denarja videla. Predsednica senata smatra, da je njeno izpoved šteti kot prepričljivo, saj si sodišče glede na njeno vsebino ni ustvarilo vtisa, da bi hotela ali imela interes obtoženega po krivem bremeniti.

Zanimivo pa je naslednje dejstvo, citiramo iz Sodbe v imenu ljudstva: »Kljub temu pa je predsednica senata označila obe priči kot dovolj verodostojni, za razliko od Draga Štrafele, ki je bil zaslišan dvakrat in obakrat zanikal, da bi bilo na sestanku na Dunaju govora o kakšnem čeku, prav tako je kategorično zavrnil trditve, da je bila Marijana Pinter prisotna v lokalu v Lipnici, saj jo pozna in bi jo vsekakor tam zaznal, sploh če je sedela dve mizi vstran. Zanika tudi, da bi župan Rupar od Pinterja prejel gotovino v višini 40.000 eur, saj je sedel za isto mizo z njima in bi to vsekakor videl, če bi se zgodilo. Predsednica senata je kljub temu ugotovila, da je Štrafelovo izpovedbo oceniti kot neverodostojno, po njeno iz razlogov, da župana Ruparja ni hotel obremeniti zaradi poslovnega sodelovanja z občino Tržič.«

V 27. točki sodbe v imenu ljudstva je zapisano, da še bolj kot izpovedbe Pinterjeve, obtoženega bremenijo izpovedbe Jurija Pinterja. Slednji je navajal, da je bil njemu osebno na sestanku na Dunaju izročen sporni ček, pri čemer sta bila navzoča obtoženi, Štrafela in Loew. po sestanku so se Rupar, Štrafela in Pinter odpeljali do Lipnice, v vmesnem času pa je telefonično poklical ženo Marijano, ji povedal, kaj se je »gori« dogajalo in naj pride v lokal v Lipnici, kjer se po navadi sestajajo. Žena ga ni nič spraševala, pripeljala se je s svojim avtomobilom, ga počakala v lokalu in tam opazovala dogajanje med njimi pri predaji denarja. Ko so se pripeljali v Lipnico, je žena že bila v lokalu, tam pa sta počakala tudi Rupar in Štrafela, medtem ko je Pinter odšel v bank Austria čez cesto, nasproti lokala, po denar. Ker je šlo za večjo vsoto, 40.000 eur, so na banki potrebovali ca. pol ure, da so mu denar pripravili, zato se je v vmesnem času vrnil v lokal in čez dobre pol ure nazaj na banko. Ko je denar dobil, ga je v lokalu izročil Ruparju. Pinter v svojih izjavah ves čas trdi, da je denar dobil v papirni vrečki, kar se ne sklada z izjavo žene Marijane, ki je denar videla v kuverti. Vendar po presoji predsednice senata pri tem ne gre za neskladnost, saj se papirnato vrečko, ki jo v bankah uporabljajo za izročitev denarja, lahko označi tudi kot kuverto, torej z izrazom, ki ga je uporabila Pinterjeva. Iz vseh teh presoj predsednice senata je moč ugotoviti popolno favoriziranje prič Jurija in Marijane Pinter. Za predsednico senata je najbolj pomembno, kako sta obe priči potrdili, da je obtoženi po prejemu denarja, le tega preštel, kar pa je brez dvoma zelo pomembna okoliščina, je zapisano v sodbi. Zakaj bi bilo štetje denarja tako pomembna okoliščina in na kak način dokazno vpliva na postopek? Popoln nesmisel v presoji.

Še večji nesmisel presoje predsednice senata pa je njena ugotovitev, da je povsem logično njuno določeno razhajanje v izjavah in navajanje nasprotujočih si dejstev, saj bi v primeru, da bi oba govorila povsem enako, to lahko smatrali kot dogovarjanje med njima z namenom diskreditacije obtoženega. Tako velika vsebinska razhajanja v njunih zgodbah, niso odraz njunega medsebojnega dogovarjanja ali nedogovarjanja, temveč dejstva, da se dogodek sploh ni zgodil v takšni obliki, kot sta ga navajala in da Pinterjeva sploh ni bila v lokalu, kot resnično pričata Pavel Rupar in Drago Štrafela. Vendar predsednica senata smatra Ruparjevo in Štrafelovo izjavo za neverodostojni, danes pa se dokazuje, da sta Pinterjeva lagala. In takšna razhajanja po zdravi presoji (očitno ne po sodniški presoji) imenujemo »laž.«

Zgodbe, ki sta jih zakonca Pinter izpovedala organom pregona, so vsebinsko preverljive in bi lahko s kvalitetnim, strokovno policijsko, tožilskim preiskovalnim delom, izpodbijali ali potrdili njune navedbe. Pa pri pregledu in analizi celotnega kazenskega spisa ni najti niti ene forenzično kriminalistične preiskave, ki bi materialno dokazala krivdo ali nedolžnost obtoženega Pavla Ruparja. Celoten kazenski proces temelji izključno na zbranih obvestilih, pregledu dokumentacije, ki v ničemer ne dokazuje krivde obtoženega in pričanju, kot se sedaj izpostavlja, neverodostojnih prič.

Navajamo nekaj kriminalistično preiskovalnih opravil, ki bi morala biti  opravljena, pa je bilo zaradi časovne oddaljenosti onemogočeno njihovo izvajanje, nekatera bi še danes lahko izvedli za zagotovitev relevantnih materialnih dokazov.

– Tako v prvi vrsti ni bila opravljena preiskava telefonskih aparatov, pregled telefonskih klicev med zakoncema Pinter, pregled baznih postaj njunega nahajanja v kritičnem času predaje denarja v Lipnici, v čemer bi bilo neposredno ugotovljeno, ali sta govorila resnico in dokazano, ali se je Pinterjeva dejansko nahajala v Lipnici. Kriminalisti PU Kranj in Maribor so imeli to možnost opraviti pravočasno, pa tega niso storili. Kasneje je bilo prepozno, saj operaterji mobilnih omrežij hranijo te podatke samo določen čas.

-Nadalje ni opravljena preverka glede dejanskega izdajatelja spornega čeka g. Steiningerja in nikdar niti ni bila zahtevana od organov pregona.

– Na občini nihče ni preveril dogovorjenih službenih dolžnosti župana Ruparja za sporne dneve 25.2.2004, 26.2.2004, kar bi potrdilo resničnost navedb enih ali drugih.

– Nikdar ni preverjen transakcijski račun podjetja Imecon, saj obstaja velika verjetnost, da je na njihov račun dejansko nakazana vsota 40.000 eur, kar nakazuje na neko nezakonito ravnanje med njimi in podjetjem Aquaplus, mimo župana Ruparja.

Vsa ta preiskovalna dejanja, v kolikor bi bila opravljena, bi z veliko stopnjo verjetnosti že v začetni fazi preiskave izključila župana Pavla Ruparja kot osumljenca in v nadaljevanju obtoženca.

Dne 14.2.2023 smo predstavniki CI ADSS z obveščevalnim delom prišli do novih, senzacionalnih spoznanj, ki potrjujejo vse naše zgornje navedbe, da je bil župan Pavel Rupar obsojen po nedolžnem in da je šlo v celotnem kazenskem procesu zoper njega za konstrukt. Ali je šlo za politični konstrukt, ker je bil izpostavljena, politična oseba, desne politične opcije, ali pa za poslovni konstrukt, prirejen s strani Jurija Pinterja in mogoče celo v sodelovanju s predstavniki podjetja Aquaplus, se bo še morebiti ugotavljalo, nesporno pa je, da so sodišča izrekla in pravnomočno potrdila sodbo brez materialnih, listinskih dokazov, izključno na podlagi pričanja dveh neverodostojnih oseb, ki sta dokazano lagali. V nadaljevanju predstavljamo nova dognanja in dokaze.

Predstavnik CI ADSS, kateri bom v prepisu zvočnega pogovora imenovan kot oseba A, sem dne 14.2.2023 opravil informativni razgovor z meni znanim moškim (v nadaljevanju oseba B), za katerega sem izvedel, da lahko nudi razbremenjujoče in resnične podatke o krivični obsodbi nekdanjega Tržiškega župana Pavla Ruparja v kazenskem procesu Aquaplus, v katerem je bil pravnomočno obsojen na leto dni zapora in ga tudi v celoti prestal. Tega dne sem ga povabil na razgovor v meni znan lokal na območju mesta Maribor, kjer sva se sestala. Prišel je na dogovorjeno lokacijo in ob 19.53 uri sva pričela razgovor. S snemanjem najinega pogovora ga nisem seznanil, izključno z namenom, oziroma bojaznijo, da zaradi tega ne bi želel nuditi željenih informacij, ki jih je posedoval o primeru Pavel Rupar. Da v tem primeru ne gre za nezakonito in tajno snemanje, utemeljujem s tem, da sem v pogovoru sam sodeloval, kar je razvidno iz samega zvočnega posnetka, le tega pa do tega trenutka nisem nikjer zlorabil, ga javno objavil ali posredoval tretji osebi. Zvočni posnetek bom izročil izključno organom pregona, Vrhovnemu sodišču RS, v kolikor bodo presodili, da ga potrebujejo kot dokazno gradivo v obnovitvi postopka kazenskega procesa zoper Pavla Ruparja. Prav tako bom v tem primeru tudi razkril identiteto »osebe B«, z zahtevo, da se mu v morebitnem obnovitvenem postopku omogoči varstvo kot tajni zaščiteni in varovani priči.

Pogovor traja 54.50 minut, v prepisu pa ne bom zajel celotnega pogovora, saj je potekal tudi v druge smeri, temveč se bom osredotočil le na relevantne in pomembne segmente, ki se nanašajo neposredno na Pavla Ruparja, Jurija Pinterja, zgoraj naveden kazenski proces in okoliščine v povezavi z njim.

PREPIS ZVOČNEGA POSNETKA RAZGOVORA Z VIROM, KI JE NUDIL RELEVANTNE IN RESNIČNE INFORMACIJE O KAZENSKEM PROCESU ZOPER PRAVNOMOČNO OBSOJENEGA PAVLA RUPARJA V ZADEVI AQUAPLUS, OPRAVLJEN DNE 14.2.2023 0B 19.53 URI NA ZNANI LOKACIJI V MARIBORU – MAGNETOGRAM

Od 04.13 minute

B: Zdaj so se pa vsi zbudli naenkrat, toti sindikati, sindikat upokojencev, vsi so zdaj poleg. Ki so te prej bli? Pa porka madona, saj to ne moreš verjet.

A: Ja Rupar je zagrabo zdaj fejst, ne?

B: Ha?

A: Rupar je zdaj fejst zagrabo, pa vztrajn je on zdaj.

B: Zdaj ma množico. Samo to, kaj so Rupara obsodli, to je Jura glavni akter bil takrat.

A: Zato sem tebe klico danes veš?

B: Ja…

A: Saj ti bom povedo…jaz sem z Ruparjem na vezi, ne, midva se čujema redno…

B: Ja…

A: Ker me zanima to, kaj dela, logično, on pa mene tudi izgleda spoštuje in sma se pogovarjala o Jureju, ne…

B: Ja…

A: Jaz sem zvedo, da je Jura tisto leto pred smrtjo, da se je določenim ljudem hvalo, kak je on Ruparja zafuko, kak se je na sodišču lagal, kak je mel ponarejene dokumente…

B: Ja…

A: In Rupar je leto dni zapora odsedo po nedolžnem.

B: To je res. To jaz vem, to sem jaz prepričan.

A: To pa je, to pa je svinjarija.

B: Veš, kaj je rekla Marjana? Marjana je rekla Jureji, Jura bodi tiho, jaz sem te rešla. On je mogo sodnico stoprocentno, tisto, podkupit.

A: Jura je totih 40 jurjev zadržal za sebe?

B: Ja.

A: in Rupar je, Rupar mi je razlagal, jaz sem to Ruparju povedal, Rupar mi je razlagal, da je bil obsojen zaradi tega na leto dni zapora, plus avtomatsko so ga Avstrijci še za eno drugo stvar obsodli, mislim, ne za drugo, za isto stvar ga obsodli na podlagi tega, kaj je Jura lagal, ne…

B: Ja.

A: In je še za drugo bil obsojen, v zvezi občine, v povezavi s temi Avstrijci.

B: Zdaj pa to zgodbo navežeš na Kr……

A: na koga?

B: Na Kr…….

A: Kerega?

B: K…župana, ko je bil takrat z Aquasistem…kaj je on naredo? On je noso na tisoče in tisoče mark Kr…… v kuverti.

A: Kdo?

B: Jura…

A: A Jura?

B: Sej pa je Marjana to potrdila… je reko, ti samo moreš vedet, kolko sem jaz njemu mark znoso. To je naredo, to je, za Maribor je začel in je nadaljeval v Tržiču, isto zgodbo, to jaz vem.

A: Samo dnar pa je za sebe zadržo?

B: Ja sej pa, zato pa so ga zdaj bek spravli. Zdaj pa to poslušaj…mene je Jura klico, je reko, čuj, zdaj še zaenkrat bodi tiho, jaz mam vso dokumentacijo, za pet miljonov je Ko….. nategno Kitajce na letališču. Jaz ti bom papire prineso, je reko.

A: Ko….. M….., al kaj je že?

B: Ja, kaj je bil podžupan in ti povem, to so grozljive zadeve in ko je Jura meni reko takrat, jaz mam v avti dva miljona…

A: Zdaj na koncu?

B: Malo pred tem, ko je umrl…pol smo šli gledat mi v avto, ne jaz..oni je celi avto pregledal, oni kaj je…

A: Kdo je avto pregledal?

B: Toti kaj je bil…Koroščov, toti, kaj mu je rihto vse na posestvi.

A: Aja toti…

B: Je reko, jaz sem celi avto preisko, nikjer dnara ni. Al se je zlago, al je že prej toti dnar vzel, nekaj je moglo bit narobe, ne…jaz sem pa vedo, da je nekaj hudo narobe, ker ko je Jura k meni prišo, ko sem jaz njemu, jaz sem pa vedno moji pravo, ti meni povej, mene zanima rezultat, Jura samo hodi okoli, pa se hvali, pa nobenega rezultata, sem reko, jaz ne vidim. Te pa sem jaz njemu reko v kuhni, smo se menli, te pa sem ga mel tak poln kufer, Jura, ti meni povej tvoje rezultate, te pa je popizdo, rdeč je grato, veš kak, te pa se je začel dret, te pa sem rajši vtihno. On je šou iz ene skrajnosti v drugo skrajnost, nekaj to ni, tu nekaj ni štimalo, ne…

A: Jura je bil mafijozo, pizdarija…

B: Težki…in jaz sem nah na koncu zvedo, to mi je toti računalničar povedo, da bi naj prej, ko je v Rusijo vojna prišla, bi eno, so ga tam hotli zapret, da je eno posilo, ne. To je raču…toti računovodja pa je, oni se je bogi revež pajtlo od straha, doli, tisti, pajtlo se je. Ni mogo nič govorit. In je, jaz sem vedo, da bo do tega prišlo, ker tak on več ni mogo shajat, on si je dobesedno dal zanko okrog vrata.

Od 15.03 minute

A: Rupar je jezn ko pes zdaj, mislim, verjameš ne? Ker je nedolžen sedo v zaporu…

B: To jaz vem, samo pravi, da še vedno toži, ne?

A: Ha?

B: Da še vedno ni zaklučeno.

A: Je reko, Marjana bi ga rešla, če bi podpisala pri notaru, da je blo, tak kot je blo, ne. Samo to ne bo verjetno, ne?

B: Toooo… je težko verjetno.

A: On bi stopo z njo v kontakt, samo ne sme, sodno ne sme, ne.

B: Hm?

A: Rupar bi stopo z njo v kontakt, samo sodno ne sme. Jezi pa ga, veš da.

Od 19.12. minute

B: Jaz pa sem si malo mislo, zakaj se gre, ko si me klico.

A: Res, za Jureja, kak si si mislo?

B: Vprašaj mojo, če verjameš.

A: Resno?

B: Ja, ker sem jaz to vedo, ker je mene tudi mučlo. Da je bil Rupar takrat, ko so meli srečanje, takrat toto srečanje županov, za tote kanalizacije, je bil Rupar tam prisotn, pa sem mislo do njega it, pa sem mislo, zdaj če jaz to naredim, te bo Marjana popizdla, ne, pa se nisem hoto v to spetlat, vem pa stoprocentno, da je dnar Jura pokasiro, to je, glavo bek.

A: Ki je Marjana doma?

B: Ha?

A: Ki Marjana živi?

B: Gor.

A: Ki?

B: Tam ko je bil.

A: A tam, ko je Jura?

B: Ja.

A: Tu živi zdaj ona?

B: Ja. Pol je prodala, kmetijo je, kupo en privatnik.

A: V toti bajti noter?

B: Ja, v tistem vikendi. Ja. Čuj, sej nič nebi škodo, nič ne bi škodlo, če bi jo vprašo…

A: Bi blo kaj narobe, če bi jo vprašo?

B: Eh.

A:  Mislim, bi ti zamerla?

B: Eh, kaj bi zamerla, kaj bi te zamerla.

A: Saj me nič ne briga, samo, z Ruparjem sma si zdaj na vezi in…

B: Vem, to je krivica…

A: Leto dni v zaporu bit …nedolžen…

B: Ja, jaz vem, kak je blo, stoprocentno, tak je Kr…… napizdo, tak je, vsepovsod, ki je bil, je vsakega napizdo. Onega je spravo, onega črnega, jaz nisem tega vedo, oni črni mercedes, ko je vozo ne, tisti z avstrijsko tablico, tota dva, saj oni računalničar mi je povedo, za dvestotisoč evrov je totega reveža napizdo.

A: Za avto?

B. za oni črni avto, kaj vozi, je bek vzel, zaj pa toti sivi avto, mercedes, kaj je mel, to pa je mel od dveh žensk sposojenega, po smrti pa so ženske prišle po toti avto. Na konci je bil niko i ništa.

A: Ja,

30.15 minut

B: Vidiš, mene to, kaj sma se danes dobila, mene to isto muči, ko da bi, ko da bi vedo…jaz sem mislo že takrat Ruparu rečt, pa sem mislo, zaj si bom samo še nakopal dodatne težave. Naivn.

A: Verjetno zdaj pride konc tedna do mene.

B: Ja?

A: Rupar, ja.

B: On je bil strašno naivn, Rupar, tak ko je tudi Kr….., jaz mam vso dokument…z novinarom sem sedo takrat v Malečniki v bifeji, za mizo sem mu dal vse papire, ker je Kr….. take svinjarije takrat naredo, on je tak ko Jura napizdo, Jura je od njega…nah pa je šou v Tržič gor, pa je njega napizdo. In je Kr….. dnara znoso, potem pa je mel pogoje…

A: V kakem smislu mu je dnar znoso? Zakaj?

B: Da je Jura spravo Aquasistem v Maribor sem. Na podlagi tega. Kr….. pa je temu nasedo.

A: Pa je plačeval Jureju?

B: Ne, Jura Kr……. Kr….. pa je kot ž…. mesta M…… je pa tudi Aquasistem spravo v Maribor. In jaz sem bil v Ljubljani na Ministrstvu za okolje in prostor, smo za mizo sedeli, so me takrat, ko sem jaz to podpisoval, toto greznico, pa to vse skup in so mene klicali iz Ljubljane, Š… lahko pridete, nebom teh besed pozabo, Š… vi ste tak zanimivi, kaj bi vi prišli eno sredo ob osmih v Ljubljano na sestanek. In sm se pelo dol, pa veš, kaj sem naredo? Gor sem šou na Vodole, so toti kmečki turizem, dali puni prtljažnik butelk in kaj se…pridem dol, pa pravim Podlipniku, pa tud pravi Marjana, da totega Podlipnika niso mogli videt, Podlipnikova je bla..tudi rihtala kanalizacijo…res, toti, kaj so plačali, Jura je bil z njo skregan tudi, in kaj je rekla Marjana, je rekla, pusti toto babo. Čaki malo, sem reko. Te pa je, jaz pridem dol, sedimo v pisarni okrog vsi, te pa smo začeli debato, mene lepo pozdravli, ona pa začela Podlipnikova, dokler sem jaz tu na ministrstvu, niti…te pa je rekla, Š…, 40% vaš župan Sovič zahtevle podražitve, niti centa ne bom dovolila, se je drla. Nah pa, ko je tak daleč blo, pa je rekla, zaj bom pa jaz vam Š… povedla resnico. Mi smo vašega ž….. Kr…… opozarjali, ne delajte kanalizacije brez tega denarja, ki ga ljudje plačujejo za okolsko dajatev, ta denar se je zbiral v Ljubljani na ministrstvu, samo mi bi mogli met program naret in tisti dnar počrpat iz ministrstva, počakat leto dni, počrpat evropska sredstva in bi bla kanalizacija nareta. Jura pa je Kr…… napizdo, je reko Kr……, ne, mi bomo sami naredli. Nah pa se je vse vkup zataknlo. Te pa je Kr……, te pa je Jura zahtevo, ne Kr….. je zahtevo, da njegovega sina zaposlijo v Parizu, v tej službi. Jura pa je bil direktor.

A: Jura?

B: Ja, in kaj se je zgodilo? Totega sina je gor pelo, Jura, sina ja, ga je gor pelo, in je Kr…… sin v pisarni reko totemu direktori po parih dneh, da naj Jureja odpustijo in naj zaposlijo Kr……, na totem…in je direktor, čista resnica, in je direktor hitro zavrtel telefon, je poklico Jureja, naslednji da, da prideš takoj po njega in ga vrgo iz pisarne.

A: Malega Kr…….?

B: Ja. Ker je prišo v Pariz, prvo je vprašo, ki so tote kurve. To je zgodba, ki je resnična. Veš kaj je nah blo? Nah pa je Kr……. šou v Pariz, ga je Jura pelo…

A: Stari Kr……?

B: Ja, je bil pijan, tak je bil pijan, ko je pogodbo podpisavo v Parizu, da je v koti scal, v dvorani. Ja, to je istina, to sem jaz novinari povedo.

A: to je firma Aquasistem?

B: Ja, zdaj pa Aqua…2024 Aquasistem prekine pogodbo. Zdaj pa silijo, da ponovno se vključijo, normalno, to je biznis.

A: Čaki, Jura je Kr……… zrihtal Aquasistem firmo?

B: Ja.

A: Ja pa zakaj je pol Jura Kr……… dnar daval?

B: Ja, Jura je Kr…….. napizdo, da je kr…….. podpisal z Aquasistem. Da je to.

A: On je za ta Aquasistem delal?

B_ Sej še zdaj dela.

A: To so toti, kaj so čistilno napravo…?

B: Ja, ja, to je ta zgodba Jurejova.

A: Zakaj pa je Jura dnar noso Kr…….., kaki dnar?

B: Zato, da je Kr…….. podpiso pogodbo z Aquasistem.

A: Aja, Aquasistem je dal dnar za Kr…….., provizije?

B: Ja, ja, Jura pa je, jaz, ko sem se…

A: Aja, te pa je ista zgodba, ko pri Ruparju?

B: Če ti govorim.

A: Samo tu je Jura dal dnar Kr…….?

B: Seveda, če pa je Marjana…

A: Pri Ruparju pa ga je vzel za sebe…

B: Če je Marjana potrdila, da je on noso, še Jura je sam reko, veš kolko mark sem jaz Kr…… noso in je tak prvo baba, prvo, je reko, ko je Kr…… žena pogledala v kuverto, kolk je dnara. To je Jura razlago. Zato sem jaz s tem popolnoma seznanjen, za kaj se je šlo. Zato smo mi uspeli zrihtat, ko sem jaz prišo v Mestni svet, je Kr……. Mestni svet zapustil.

A: Je bil svetnik takrat?

B: Ja, je izstopo in jaz, ko sem tu napiso v Večer noter neke zgodbe o Kr……., veš kaj se je zgodilo? Mi je v takih poštnih, takih navadnih kartic, dopisnica je, taka rjava, je gor napisano v taki spopačeni slovenščini, češ, kak si jaz dovolim, kot predsednik krajevne skupnosti žalit univerzitetnega profesora Kr…….., zavedajte se, da vas bo šou tožit. To je on napiso, da bi mene prestrašo. Daj lepo te prosim. A: Pa ni blo nič iz tega?

B: Seveda ne.

40.20

B: Tak je tota zgodba.

A: Kaj bi naredli, da bi Ruparja rešli?

B: ne vem, kaj naj rečem…

A: Težka bo, ne?

B: Jaz tu ne morem nič rečt, ne. Marjana pa ne bo šla, sama sebe tlačit, to sigurno da ne. Pa sej njo niso niti…ali so jo vprašali kaj? Ali, vem da je rekla, je rekla, samo bodi tiho, jaz sem te rešla, to vem. Vem, ker sem stoprocenten, da je Jura, da tega dnara ni vido…Rupar.

A: Rupar, ja.

B: Stoprocentno.

A: Pa še neki ponarejen dokument je predložo na sodišču, originala pa ni prneso.

B: Jaz ti rečem, da je Jura mogo sodnico podkupit.

A: Pa dobro, zdaj če je Vajgl skupaj z njim delal proti Ruparju, pol…je jasno, da so sodišče podkupli , ne? Takrat je bil Vajgl močen.

B: Vajgl pa je, večje barabe še jaz nisem srečal, ko je Vajgl. Vajgl je njegovega sina not spravo na ministrstvo za okolje in prostor, smotan u božjo mater..

A: Od koga sina?

B: Od totega Vajgla, sin je bil na ministrstvu za okolje in prostor za dimnikare. Jaz sem ga na Ptuji tak zjebo, da mu je tu dol teklo….

Ko čujem za Vajgla, meni pritisk dvigne. Je, po krivici je bil obsojen, to jaz dam roke takoj v ogenj. Zato pa je dobo Jura svojo kazen, zdaj pa tu gor mešat, on je tak mrtev, kaj boš zdaj naredo? Nič.

A: Zdaj tak cajtnge pišejo o Ruparju, da je bivši kaznjenec, obsojenec, ne.

B: Ja.

A: Če bi se pa na sodišču opral, bi pa to malo druga zgodba pol bla, ne.

B: Normalno.

A: Druge tu ni, od Marjane je vse odvisno. Ni druge variante.

B: Ja ona bi mogla samo potrdit, da ona ve, da tega dnara ni dobo. Vprašaš jo lahko, saj nič ne stane.

A: Jaz sem stoprocentn, da je to blo podkupljeno.

44.10 minut

B: Čakaj malo, zdaj, jaz, edino se jaz lahko, jaz lahko zdaj naredim tak, ne…da je Rupar pač v taki psihični stiski, ker točno ve, da tega dnara on ni dobo…

A: Saj dejansko je, on je čisto…

B: Saj te razumem, jaz bi tudi, jaz bi tudi bil…da zdaj edino Marjano vprašam, da če obstaja kaka varianta, da bi ona te krivde ga oprala, ker je ona edina, ki lahko to naredi, da vidim, kaj bo rekla.

A: To, če bi blo možno.

B: Bom probo, ker mene osebno tudi to muči, morem povedat.

A: Pa magari reče, da takrat, ko se je to dogajalo, da jo je Jura prepričal, da je blo pač to tak, zdaj na koncu pa ji je priznal, na primer, ne? Ker ona si z Jurejom ni bla dobra zdaj na koncu, ne? Sta se ločevala?

B: Ja, sej sta bla že…naslednji dan v ponedeljek bi mogla it na ločitev. Je pa Jura točno vedo, kaj se bo zgodilo, ker je dal vse premoženje pisat Marjani, ne.

A: Na koga?

B: Marjano. Sej on nič ni mel več, on je točno vedo, kaj se bo zgodilo. Ker se je zavedal, kaj je naredo, 

nebi zastonj mel, kaj mu je te  toto orožje pomagalo pod pojštrom. To so ga mogli presenetit pomojem.

47.15 minut

A: Če ti bo pri Marjani probat…da vidimo.

B: Vprašam, vprašam lahko. Sem točno vedo, za kaj se gre. Dobro, bom probo, vem, kak bo reagirala, stoprocentno vem

A: Lahko ji kar rečeš, da si slišal, da je Rupar fejst…

B: Sej mene bi tud mučlo. Veš pravijo vprašanje ni greh.

A: Ja. Ne bo ti zamerla?

B: Ah, kaj bo te zamerla, kaj te ma za zamerit, če bo poštena, pa če bo razmišlala, bo tak povedla. Ve pa sama, stoprocentno  ve, da ga je zajebala.

A: Groza.

B: Veš. Mene je to vedno mučlo, ta zadeva, tolko, kolko je on naredo falotarije, pa kaj si ti nor. Pa kaj je vse razlago, policaje na hrvaškem, kaj je vse podkupo. Veš, ni mogo dugo tak, ker so ga vsi počasi pogruntali.

A: Je pa vedno nove našo.

B: Ja, ja, kar lepli so se na njega.

A: Pa zdaj nazadnje si je bil z direktorjem Magne dober, sta se družla.

Z A K L J U Č N E   U G O T O V I T V E :

Pavel Rupar je skozi kazenski proces s svojimi zagovorniki podal ugovor zoper obtožnico ODT v Kranju (priloga št. 22), ki pa je izdalo sklep, da se ugovor zavrže kot neutemeljen (priloga št. 23), nato je podal pritožbo (priloga št. 25) na Sodbo v imenu ljudstva OS v Kranju (priloga št. 24), zahtevo za varstvo zakonitosti (priloga št. 27) zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (priloga št. 26). Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo v imenu ljudstva (priloga št. 28) zavrnilo zahtevek za varstvo zakonitosti. Tudi Ruparjeva prošnja za alternativno prestajanje zaporne kazni je naletela na gluha ušesa in je prestal celotno dosojeno kazen zapora.

Vse naše ugotovitve so s pomočjo temeljite analize celotne dokumentacije in zbranih obvestil, okoliščin in dejstev, neizpodbitne, podkrepljene z listinskimi, materialnimi in operativnimi dokazi, in ne temeljijo na indicih ter posrednih dokazih, tako kot celoten proces in obsodba Pavla Ruparja, kar v svoji sodbi priznava sama predsednica senata Marjeta Dvornik, ob tem pa doda, da pa sta bili za izrek obsodbe ključni izpovedi »verodostojnih prič« Jurija in Marijane Pinter.

Skozi našo celotno preiskavo kazenske zadeve smo ugotovili, da že brez novih ugotovitev, kazenski proces zoper Pavla Ruparja nikdar in nikakor ne bi smel potekati v smeri, v katero so ga peljali organi preiskovanja in pregona. Krivda listinsko in materialno z ničemer dokazana, obsojen pa na podlagi »laži« dveh prič? In vse to bi lahko bilo že v predkazenskem postopku izničeno, ugotovljeno, da ne gre za očitano kaznivo dejanje, če bi operativno delo usmerili v pravi smeri in če bi za to seveda obstajal pravi interes. Danes pa se sprašujemo, kakšen je dejansko bil interes vseh vpletenih na nasprotni strani obtoženega Ruparja? In kako so sploh imeli pogum soditi županu Pavlu Ruparju na tak sprevržen, nezakonit, nestrokoven, malomaren in nesposoben, morebiti celo naklepno zlonameren način? V našem dokaznem gradivu je navedba, da je Jurij Pinter »stoprocentno« podkupil sodnico! Ne bomo obtoževali brez neposrednih dokazov, razlogi za sum pa vsekakor obstajajo glede na naše ugotovitve. In če to drži, potem nismo daleč od politične zarote. A s tem se bodo ukvarjali drugi, če bo seveda interes.

Kakorkoli, zelo dobro si je treba zapomniti vse akterje, ki so pripeljali do te sramotne obsodbe. Gre za Simona Velički, vodjo sektorja kriminalistične policije PU Kranj, ki je podpisan pod kazensko ovadbo PU Kranj zoper Pavla Ruparja, Renato Vodnjov, Okrožno državno tožilko v Kranju, ki je izdala obtožni predlog, Ksenijo Kejžar, predsednico senata Okrožnega sodišča v Kranju, ki je izdala sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico, Marjeto Dvornik, predsednico senata Okrožnega sodišča v Kranju, ki je izrekla sodbo v imenu ljudstva in Pavla Ruparja obsodila na leto dni zapora, Milana Štruklja, predsednika senata Višjega sodišča v Ljubljani, ki je izrekel sodbo v imenu ljudstva in zavrnil pritožbo Pavla Ruparja, Marka Šorlija, predsednika senata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je zavrnil zahtevo za varstvo zakonitosti Pavla Ruparja.

Prav bi bilo, da vsi ti uslužbenci organov preiskovanja in organov pregona dobijo obraze in da celotna Slovenija spozna tiste, ki so obsodili nedolžnega človeka.

Poslano: 1 x naslov

Priloge: od št. 1 – 42

                                                       Civilna iniciativa Aktivni državljani samostojne Slovenije