Vir: google, Nova24tv
V CI ADSS z zaskrbljenostjo spremljamo aktualno dogajanje na svetovnem družbenopolitičnem področju, vojaškem spopadu med Izraelom in Iranom, ki preti, da se lahko razvije v neslutene širine in posledice. Izrael kot domnevni agresor na Palestino in Iran prejema v svetovni javnosti veliko kritik zaradi njihove osvajalske in “genocidne” politike, čeprav je zdravorazumsko jasno, da stvar ni tako preprosta in razumljiva na prvo žogo. Podporniki Izraela in njegove politike, med katere spadajo nekatere največje zahodne države in velesile, opravičujejo njegovo početje z bojem proti terorizmu in ogrožajočemu jedrskemu oboroževanju in pospešenemu bogatenju urana 235 za te namene. Pojavljajo se tudi domneve in indici, da je prav Iran glavni proizvajalec in financer večine svetovne teroristične mreže, ki po vsem svetu rekrutira teroristično vojsko za najslabše namene. Temu v dokaz je že njegov islamistični, diktatorski in brutalen režim. In ob vsem tem se danes končno nekaterim postavlja vprašanje, ali je sedaj jasno, zakaj se je v prejšnjem desetletju stekala milijarda eurov iranskega denarja preko naše, slovenske Nove ljubljanske banke?
Afera, znana kot “Iran-NLBgate”, se nanaša na domnevno pranje denarja prek Nove Ljubljanske banke (NLB) v letih 2008–2010, ko naj bi iranski državljan Iraj Farrokhzadeh prek računov v NLB, povezanih z iransko banko Export Development Bank of Iran, izvedel transakcije v vrednosti približno milijarde dolarjev. Parlamentarni preiskovalni komisiji, ki sta preiskovali to zadevo (Logarjeva in Möderndorferjeva), nista uspeli nedvoumno dokazati, da je šlo za pranje denarja v smislu kaznivega dejanja, prav tako pa Specializirano državno tožilstvo leta 2020 ni našlo podlage za kazensko ovadbo bančnikov NLB zaradi zlorabe položaja.
Kar zadeva povezavo z iranskim širjenjem terorizma, obstajajo trditve, da so bile nekatere transakcije povezane s financiranjem iranskega jedrskega programa ali terorističnih dejavnosti. Preiskovalna komisija je ugotovila, da je podjetje Farrokh, ki ga je vodil Farrokhzadeh, služilo za obhod mednarodnih sankcij proti Iranu, kar bi lahko omogočilo financiranje jedrske proliferacije ali obveščevalnih mrež. Vendar pa konkretnih dokazov, da je denar neposredno financiral terorizem, ni bilo, saj policija in urad za preprečevanje pranja denarja nista ugotovila predhodnih kaznivih dejanj, ki bi bili pogoj za kaznivo dejanje pranja denarja. Nekdanji direktor urada Andrej Plausteiner je izjavil, da ni znakov za financiranje terorizma, čeprav so bili sumi o povezavah z iranskim režimom prisotni. V CI ADSS se sprašujemo, ali so sploh bili interesi odgovornih organov preiskati celotno zadevo?
Kljub temu nekatere objave v medijih napeljujejo na povezavo med temi transakcijami in iranskim terorizmom, žal brez pridobljenih trdnih dokazov, kar kaže na politizacijo zadeve. Pomembno je poudariti, da so bile iranske banke, vključene v transakcije, delno pod sankcijami ZDA že od oktobra 2008, EU pa je embargo uvedla julija 2010, kar je sprožilo dodatne preglede. NLB je račun zaprla decembra 2010 po opozorilih tujih bank in reviziji Banke Slovenije.
Čeprav obstajajo indici indomneve o povezavi z iranskim financiranjem terorizma ali jedrskega programa, dokončni dokazi za to do danes niso bili javno potrjeni. Preiskave so pokazale sistemske pomanjkljivosti v nadzoru NLB in državnih institucij, kar je omogočilo sporne transakcije, a neposredna povezava s terorizmom žal ostaja nedokazana. Za bolj poglobljen vpogled bi bile potrebne nadaljnje preiskave in dostop do obveščevalnih podatkov, kar pa, predvidevamo, vsekakor ni v interesu leve politične sfere pri nas.
Vir: google, Reporter.si
V letu 2017 je državnozborska komisija o preiskovanju zlorab v bančnem sistemu, pod vodstvom predsednika komisije, takrat še člana SDS, Anžeta Logarja, temeljito preučila in preiskala sum pranja denarja v primeru Farrokh v NLB. Zato vsaj na ta način spomnimo, za kakšno farso je šlo v tej aferi in v nadaljevanju podajamo celotno poročilo komisije, ki ga je podal predsednik komisije Anže Logar:
“V primeru Farrokh so vse tri opisane kategorije izpolnjene skoraj do pičice natančno. Skladno z zakonom o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma imamo torej na pladnju utemeljen sum pranja denarja in financiranja terorizma. Naj poudarim, govorimo o sumu pranja denarja. Dokazovanje kaznivega dejanja ima višji dokazni standard in je stvar organov pregona in ne nas preiskovalcev, oziroma parlamentarcev.
Kdo vse pozna primer, ki tehta eno milijardo evrov, se je odvijal dve leti, je bilo z njim seznanjenih okoli sto ljudi in ni prišel v javnost? Pri natančni preučitvi pridobljene in zasežene dokumentacije lahko ugotovimo, da so odgovorni na NLB, na Uradu za preprečevanje pranja denarja, v banki Slovenije in politiki delovali po znanem načelu – nič ne slišim, nič ne vidim, nič ne govorim. Zakaj? Ne vem. Je imela pa NLB zanimiv slogan v tistem času, vem zakaj. Ob tem je treba poudariti, da je bil Iran v tistem obdobju pod posebnimi omejevalnimi ukrepi mednarodne skupnosti, Iranska banka, prek katere je prišla večina sredstev, pa je bila celo od julija 2010 na seznamu družb, s katerimi se na območju EU ne sme poslovati, razen očitno v največji državni banki NLB.
V preteklosti je bilo že precej govora o nenavadnih namenih nakazil, ki jih je sprovajal Nova ljubljanska banka, recimo namen nakazila nakup fitnes opreme, zamrznjenih piščancev, življenjskih stroškov, nakup hiše. Zanimivi so tudi prejemniki nakazil. Na podlagi seznama Farrokhzadehovih srečnežev, je danes torej jasno, da Ana Karenina še živi, čeprav se je po Tolstojevem romanu v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja vrgla pod vlak. Morda se vam to zdi nenavadno, celo sumljivo, odgovornim na Novi ljubljanski banki se ni zdelo. Ali pa naslednji podatke. Te informacije bodo najbolj veseli naši najmlajši. Superman obstaja. Živi v Nemčiji in živi od prodaje namigov. Financira pa ga nihče drug kot družba Farrokh.
Ravnanje Urada za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, z enim stavkom – ravnanje Urada v zadevi Farrokh je bilo škandalozno, nevredno institucije, ki nosi takšno ime, neodzivno, celo mestoma zaviralno, nestrokovno, šlampasto, mimo načel javnih uslužbencev. Ampak tedanji direktor Urada, gospod Andrej Plauštajner ima še vedno udobno službo na Uradu. Samo v Sloveniji.
Največ plačilnega prometa je v NLB leta 2010 ustvarilo podjetje iz davčne oaze. Ne boste verjeli, sliši na ime Farrokh. Če vam povem, da je ustanovni kapital tega podjetja znašal natanko dva dolarja, me morate vprašat naslednje. Kako pa je možno, da družba iz davčne oaze z dvema dolarjema ustanovnega kapitala preko največje državne banke v bančni sistem spravi eno milijardo evrov, pa se nikomur v NLB to ne zdi sumljivo? In potem vam odgovorim, ne vem! Vem pa, da je že skrajni čas, da odgovor na to dobijo organi pregona.
Pa politična odgovornost. O poslovnem sodelovanju državne NLB in družbe Farrokh ter mednarodnih tveganjih, ki so s tem povezani, so bili podrobno obveščeni – predsednik republike Danilo Türk, predsednik vlade Borut Pahor, minister za finance Franci Križanič, pravosodni minister Aleš Zalar, notranja ministrica Katarina Kresal. Mislite, da je kdo kaj ukrepal? Ne, nihče od njih. Niso obvestili ne KPK, na katero so takrat tako prisegali, ne tožilstvo. Celoten tedanji politični vrh je bil podrobno obveščen o sumih, ki spremljajo poslovanje komitenta Farrokhzadeha z državno NLB, a ni ukrepal. Pri tem nosi subjektivno in objektivno odgovornost, ker je opustil dolžno ravnanje. Je do danes sploh kdo odgovarjal v omenjeni zadevi? Ne, nihče. So bili pa nekateri nagrajeni. Ko je bila KPK podrobno seznanjena z zadevo Farrokh, je v njenem vodstvu sedel tudi Rok Praprotnik. Čeprav se je KPK z zadevo ukvarjala v sklopu postopka ugotavljanja domnevno koruptivnega poslovanja odgovornih oseb v NLB, pa v kasnejšem poročilu na podlagi te preiskave zadeva Farrokh ni omenjena niti z besedico. Je pa pred dokončanjem tega poročila mesto visokega menegamenta v NLB dobil ravno član vodstva KPK Rok Praprotnik. Postal je predstojnik centra za skladnost poslovanja, kateremu neposredno podrejen je – ne boste verjeli – pooblaščenec za preprečevanje pranja denarja. Je ob prihodu na NLB Rok Praprotnik odprl torej preiskavo? Odgovor je ne.
Recimo da človek 1, recimo mu Husein, iz iranskega veleposlaništva v državi A, s službeno kartico opravi 501 dvig gotovine iz bližnjega bankomata po 990 evrov. Zakaj 990 evrov? Ker ima banka, lastnica tega bankomata, narejene notranje kontrole tako, da se klicaji pojavijo pri dvigih ali nakazilih nad tisoč evrov. Zdaj teh približno 500.000 evrov preda svoji ženi »Fatimi«, da ne bo kakšne teorije zarote, imena so izbrana naključno iz seznama najbolj pogostih iranskih imen, najdete jih na googlu, ki jih nato v treh pologih prenakaže, na račun, recimo, družbe Farrokh na NLB. Dve transakciji uspeta, tretjo pa tuja banka, ne NLB, tuja banka, zaradi suma prevare ustavi. Družba Farrokh pa tako prejeta sredstva preko računa NLB preprosto prenakaže naprej. Morda nekomu za nakup hiše, drugemu za nakup zamrznjenega piščanca, spet tretjemu za življenjske stroške. Za vse nejeverne Tomaža in morda Markote vprašanje – dopuščate možnost, da govorimo o kaznivem dejanju? Kajti če jo, potem dopuščate tudi možnost, da v konkretnem primeru govorimo o sumu storitve kaznivega dejanja pranja denarja.
Recimo da iz naslova plačila življenjskih stroškov 22 letni Farhat iz recimo države B, preko računa Farrokha v NLB dobi v letu dni nakazila v skupni vrednost en milijon evrov za življenjske stroške. Posamezna nakazila redno dviguje v gotovini. Ker so banke v tej državi B bistveno bolj zavezane transparentnemu poslovanju zakonu o preprečevanju pranja denarja, redno opozarjajo svoj Urad za preprečevanje pranja denarja in potem ustavljajo naslednje transakcije, kjer zapirajo račun gospodu, zato gre gospod odpret račun na drugo banko. In tako naprej, dokler dokončno ne ustavijo poslovanja z njim. Morda zmanjka bank v tej B državi. V poročilu z listinskimi dokazi argumentiramo tudi trditve, da je bil Urad za preprečevanje pranja denarja že zelo zgodaj seznanjen s sumljivimi transakcijami v NLB, ravnal v nasprotju z zakonskimi pooblastili urada in celo s politikami in pravili, ki jih je sam sprejel in pošiljal bankam, kako naj ravnajo v primeru preprečevanja pranja denarja. Urad se dolgo ni zganil na povpraševanje tujih uradov v zadevi Farrokh. Namesto da bi za podrobnosti povprašal odgovorne na NLB, je kljub teži izraženih sumov s strani sestrskih organizacij iz tujine, le te zavračal z argumentacijo, naj mu dodatno obrazložijo svoje sume. Predstavljajte si, da tuj finančni urad v državi C, vi kot predstojnik urada za preprečevanje pranja denarja, opozorite na bojazen, da recimo družba X sodeluje pri iranskem jedrskem ali prolifiracijskem programu. In potem po treh tednih dobite njihov odgovor z zaprosilom, če bi vendarle malce bolj natančno obrazložili, kaj s tem mislite.
Kaj bi si vi mislili, če bi po nekajkratnem dopisovanju s tem predstojnikom urada države C, dobili odgovor, da se z vašimi sumi glede proliferacije, torej s sumi izgradnje, z mednarodnimi sankcijami prepovedanega oboroževalnega iranskega programa, raje obrnite na koga drugega, ker da oni niso pristojni za področje terorizma. Ali da stopnjujem, če bi vam ta isti predstojnik, ta istega urada, v zagovor svoje nepristojnosti recimo zapisal tale stavek – Urad za pranje denarja izvaja pooblastila samo…Glejte, ko pa Urad za preprečevanje pranja denarja v tujih dopisih označi za urad za pranje denarja, bi pa vi zagotovo tudi pomislili, pa kaj je država C banana republika?
Poglejmo, kaj je odgovoril državni sekretar Šefic v zvezi s tem vprašanjem, kako so na policiji zaključili primer in ali so obvestili tožilstvo, citiram: »Glede vašega zaprosila je bilo do sedaj ugotovljeno, da je policija predmetno zadevo rešila 6.1.2012, torej tik pred iztekom Pahorjeve vlade, ko je bila ta premeščena iz zbirke nerešenih zadev v tekočo zbirko.« Sam ne znam sicer čisto dobro umestiti te informacije, ampak pomembnejše je nadaljevanje, citiram: »Poseben dokument v zvezi s tem ni bil izdelan.«
Matej Tonin je opozoril, da urad ni resno jemal klicev zaposlenih v NLB.
Citiram: »Ob tem je potrebno jasno poudariti, da so nekateri vestni uslužbenci na nižjih ravneh znotraj NLB vendarle hoteli ustaviti to norost. Tako lahko iz poročil izvemo, da je bilo več klicev s strani teh uslužbencev na Urad za preprečevanje pranja denarja, ampak odgovor s strani urada je vedno bil – pozorno spremljajte.
Poslanka SDS Eva Irgl je opozorila, da je parlamentarna komisija za ugotavljanje bančnih zlorab opravila izjemno delo in to delo, ki bi ga morali opraviti organi odkrivanja in organi pregona.
Poslanec SDS magister Branko Grims je predstavil poročilo komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb o zadevi pranja v Novi ljubljanski banki:
»Se lahko ugotovi, da je policija šele od 24.12.2010 razpolagala z dvema kompletoma informacij, pa vendarle ni izpeljala nobenega predkazenskega postopka. Tisto, kar je še posebej zanimivo je, da se je končalo vse skupaj z opombo, da ne gre za pranje denarja na oddelku za proliferacijo in terorizem, brez kakršnegakoli zaključka in brez obvestila tožilstvu. Glede Sove smo lahko ugotovili, da je Sova korektno zbrala informacije in jih potem 24.11. posredovala naprej. Sam Urad za preprečevanje pranja denarja se je na opozorila iz banke, ki jih je očitno dobival, odzval prepozno, oziroma se na prve sploh ni in je potem šele reagiral na obvestilo francoske obveščevalne službe, ki je prišlo 26. marca 2010, do takrat se pač resno stvari sploh niso premaknile iz mrtve točke. Vprašanje je, kaj se je zgodilo z vsemi, ki bi morali ukrepati. Opustitev dolžnostnega ravnanja je pravzaprav definicija koruptivnega ravnanja po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. Sova je, kot sem že dejal, konec leta, se pravi, še predno so bili računi zaprti, ko se je vse to še vedno dogajalo, dala korektno informacijo. Poslala jo je na ključne naslove in sicer predsedniku države, to je bil takrat dr. Danilo Türk, predsedniku vlade, to je bil Borut Pahor, finančnemu ministru Križaniču, notranji ministrici Katarine Kresal, potem predsedniku policije, pa še zunanjemu ministru in pa svetovalcu predsednika za to področje. Zgodilo se ni nič. Zanimivo je, da se vedno v tem postopku, podrobnosti sedaj na odprti seji ne morem razlagat, so se našli dokumenti, v katerih so manjkale ničle. Pa se je pisalo, da gre za 700.000 evrov, v resnici pa se je šlo za 700 milijonov. Seveda, iz tega je potem izhajala drugačna obravnava in drugačno ravnanje pristojnih.
Ustrezni konec bi bil en sam, da organi pregona, skupaj z drugimi institucijami izvedejo celoten postopek in ugotovijo, ali je bil, v katerih primerih in s strani koga kršen zakon in da zato odgovorni končajo pred sodiščem. Elementov za to je ogromno. Pri vseh, ki smo jih zaslišali, brez izjeme, je bilo eno soglasje o eni zadevi, da glede na ravnanje v Farrokh zadevi in pa glede na njegovo poslovanje preko tistih računov, so bili podani vsi elementi pranja denarja. Vedelo se je v tistem trenutku, ko se je do zadeve prišlo, da denar izvira iz države, ki je pod embargom in to Združenih narodov, zaradi suma proliferacije in terorizma, iz banke, ki je na črnem seznamu s strani komisije Evropske unije, zopet zaradi financiranja terorizma, pranja denarja in pa proliferacije, pa se ni nič ukrepalo.
Celo potem se je ostalo brez končnega poročila tožilstvu. Poglejte, če je policija seznanjena s tem, da je nekdo, da obstaja sum, da je nekdo nekje ukradel štirideset let star moped, bo, če nič druga, naredila zaznamek in dala poročilo tožilstvu. Ko gre za milijardo, se to ni zgodilo. Ko gre za sum proliferacije, nabave orožja za množično uničevanje, kar ogroža svetovni mir, se to ni zgodilo. Ko gre za sum financiranja terorizma in to ob očitnem sodelovanju tajnih služb neke države, se to ni zgodilo. Kako je to mogoče? V toliko naključij naj verjame kdor hoče. Namreč vsakemu med nami je jasno, da toliko naključij preprosto ni.«
Podjetje Farrokh je bilo edino v novi ljubljanski banki, ki se ga je oprostilo plačila prilivne provizije. Edino, si morete predstavljat? Podjetje z dvema dolarjema ustanovnega kapitala, ki samo transferira sredstva iz Irana v Evropski plačilni sistem in edino, edino v največji državni banki, ki je oproščeno plačila te takse. Že to, že ta podatek bi moral dvigniti vse klicaje povsod. Jaz res ne razumem tega medijskega molka, ki je povezan s to zgodbo. Ne razumem. Včeraj je bilo v javni razpravi z vseh strani predstavljeno zelo veliko relevantnih podatkov, pa danes pisni mediji, pa nekatere televizije, pa nacionalna televizija v dnevno informativnih oddajah na televiziji, niti besedice o tem. Celo več, glejte, jaz sem dobil elektronsko sporočilo – spoštovani gospod Anže, sporočam vam, da včeraj in danes zjutraj na spletni strani MMC, torej tiste televizije, kjer vsi vsak mesec plačujemo 12,75 evrov, v arhivu ni bilo tretjega dela 33. seje Državnega zbora, to pa je tisti del, kjer ste podali vmesno poročilo o opravljeni parlamentarni preiskavi Farrokh. Ker si v arhivu rad pogledam večkrat določene seje, sem danes zjutraj poklical na MMC in povedal, da tega dela ni v arhivu. Dejali so mi, da je bila to čisto administrativna napaka.
Glejte, v primeru Farrokh imamo administrativno napako za administrativno napako, najsibodi glede števila ničel, najsibodi glede tega, kar nam zakon dovoljuje in kaj nam ne dovoljuje, najsibodi različne interpretacije, kakšna pooblastila ima različen organ, skratka administrativna napaka za administrativno napako. Pa komu je to v interesu?
Veste kdaj je Iran odprl veleposlaništvo v Sloveniji? Oktobra 2010. Neverjetno ne? Verjetno ni treba dvakrat ugibat, iz katere banke je prišel denar za nakup veleposlaništva in kdo je dal dovoljenje za nakup tega veleposlaništva. Gospod Samuel Žbogar. In tudi ne boste verjeli, na odprtje veleposlaništva je prišel iranski zunanji minister in ga odprl skupaj s slovenskim zunanjim ministrom, gospodom Žbogarjem. Gospod Žbogar je ob otvoritvi dejal, da bo stalna prisotnost iranskih diplomatov pripomogla k dodatni krepitvi odnosov med državama, zlasti na gospodarskem, znanstvenem in kulturnem področju. Za gospodarski danes že vemo, se je močno okrepil, znanstveni, ne vem, kaj je bilo to, nakup zmrznjenih piščancev, žafrana in tako naprej in so s tem obogatili to znanstveno sodelovanje, ali pa nakup gnojil, ki vemo, za kaj se lahko tudi uporabljajo, na kulturnem pa verjetno »cost of living«, življenjski stroški, ki se potem porabljajo za kulturno življenje. Na srečanju pred odprtjem veleposlaništva v Ljubljani pa sta ministra govorila tudi o iranskem jedrskem programu. Verjetno sta imeli obe strani nekaj za povedat.
Janez Janša: » novembra leta 2010 so najvišji funkcionarji te države, pol vlade praktično, z izjemo predsednika Državnega zbora, dobili poročilo, kjer so bili vsi bistveni podatki. Da gre za ogromno vsoto, da gre za sum pranja denarja, da gre za denar iz Irana, da je Iran pod sankcijami, da tujina opozarja na to, da se ta denar uporablja za nabavo materialov za izdelavo jedrskega in kemičnega orožja. Samo zaenkrat ena druga komisija ni našla enega samega dokaza, ene same sledi, da bi kdorkoli od teh, ki je bil obveščen o tem, karkoli ukrenil. Če bi jaz bil predsednik vlade in bi dobil tako poročilo, ali pa kdorkoli drug, glejte, v treh urah bi morala biti seja sveta za nacionalno varnost, ker je to poročilo o tem, kako je nacionalna varnost ogrožena, ne samo naša, ampak tudi nacionalna varnost naših zaveznikov in pristojne službe bi dobile nalogo, da se s tem ukvarjajo, kot z zadevo najvišje stopnje prioritete.
Urad za preprečevanje pranja denarja, direktor Andrej Plauštajner – delal je ravno obratno od tega, za kar je institucija zadolžena. Namesto da bi odkrival in preprečeval pranje denarja, je to omogočal in zakrival. Tukaj gre za milijone, verjetno desetine milijonov provizij, ki niso bile plačane. Mi pa smo slišali prej, to je bil edini komitent, ki mu to ni bilo treba plačat. Vi plačate položnico na tej banki, vam bodo vzeli pol evra, en evro, za vsako, tukaj pa za milijardo ni bilo provizij. In kot bi rekel pokojni Jože Pučnik »nikome ništa.« In sankcije in konsekvence bodo, če ne na teh naših sodiščih, na kakem posebnem sodišču ali pa na mednarodnem tribunalu. Predaleč je šlo in tudi preveč dokazov je zbranih.
Na tej točki je v veliki meri na tehtnici ugled, mednarodni ugled Slovenije. Ne mislit da, če POP TV o tem ni poročal, da se za to ne ve.
CI ADSS
