Vir: google, 24ur.com
Izpoved Zorana Trifunoviča temelji na mnogih njegovih neposrednih doživetjih in spoznanjih skozi celotno preiskavo in kazenski proces, ter na dejstvih iz kazenske dokumentacije. Vse v nadaljevanju navedeno potrjuje domneve, da je šlo za načrtno uničenje njegovega podjetja s strani države (ob pomoči policije, tožilstva in sodišča), da se zaščiti interese monopolista, podjetja Petrol.
Zoran Trifunovič nam pove, da se je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja pojavil na slovenskem tržišču kot eden največjih trgovcev z naftnimi derivati s podjetjem Geocom. Pri svojem poslovanju je uporabil več legalnih drznih, tržnih in oglaševalskih potez, s katerimi je privabljal kupce (nižja marža, nagradne igre ipd.) in posledično je njegovo podjetje finančno uspešno raslo. Kmalu je bilo govora o milijonskih dobičkih in Zoran Trifunovič je kot direktor Geocoma postal pomemben slovenski poslovni faktor in očitno tudi konkurenca ter grožnja Petrolu. To je sam ugotovil takoj, ko je kandidiral na razpisu za nabavo kurilnega olja Ministrstvu za notranje zadeve, kjer je ponudil najugodnejše pogoje, pa je na koncu zmagal Petrol z izgovorom MNZ, da ima Petrol bolje razširjeno distribucijsko mrežo.
Približno dva meseca pred njegovo aretacijo, je v časopisu Dnevnik, ki je poznan kot policijski medij, objavljen članek, da zasebni prodajalci naftnih derivatov goljufajo državo, kar je ugotovila družba Petrol, ki je najela zasebno detektivsko agencijo, da fizično zasleduje konkurenco, po izjavi Zoran Trifunoviča celo s helikopterjem.
V CI ADSS smo preverili tovrstno zakonodajo in ugotovili, da gre v tem primeru za nezakonito dejanje Petrola. Kaj bi bilo dovoljeno? Petrol bi lahko najel detektivsko agencijo za zakonito zbiranje javno dostopnih informacij o konkurenčnih podjetjih (npr. analiza spletnih strani, javnih registrov, tržnih poročil) ali za preverjanje sumov o nepoštenih poslovnih praksah konkurence (npr. dampinške cene), če je to skladno z zakonodajo. Kaj ni dovoljeno? Fizično sledenje zaposlenim konkurence, vohunjenje za poslovnimi skrivnostmi ali uporaba nezakonitih metod (npr. prisluškovanje, kraja dokumentov) je nezakonito in kaznivo. S tem, ko je Petrol deloval na tak način, bi moral zagotoviti, da detektivska agencija deluje strogo v skladu z zakonodajo. Petrol bi lahko uporabil le zakonite metode tržne analize in poslovne inteligence, ki ne vključujejo sledenja ali nadzora.
Detektivska agencija, ki jo je najel Petrol, je bila v lasti družinskega člana Mitje Klavore, takratnega izvršnega direktorja Petrola (od leta 1997-2005), pred tem direktorja slovenske kriminalistične policije. Trifunovič ob tem poudari, da je ob prihodu Klavore na Petrol, v “čudni” prometni nesreči umrl Franc Premk, legendarni direktor Petrola, ki je družbo vodil avtoritativno in ni dovoljeval nepoštenih poslovnih praks ter bil izredno tržno usmerjen. Po njegovi smrti je “dejansko vodenje” prevzel prav Mitja Klavora, kar je bilo javno poznano dejstvo. Dejansko je vzpostavil strahovladje in imel celo ozvočene pisarne.
Decembra 1998 pa sta policija in tožilstvo izvedla realizacijo kazenske zadeve Geocom, opravila 48 hišnih preiskav pri štirih osumljencih. Šlo je za “utemeljen sum” storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po II., v zvezi z I. odstavkom 254. člena, v zvezi s 25. členom KZ RS, katerega bi naj osumljeni Zoran Trifunovič, Igor Rosina in Natalija Kolarič storili s tem, da so izstavili lažno dokumentacijo, ki je v časovnem obdobju od 15.4.1997 do 4.12.1998 fiktivno prikazovala promet naftnih derivatov med Podjetjem Geocom Zoran Trifunoviča in družbo Aris iz Celja, Igorja Rosina, na tak način pa se je podjetje Geocom izognilo plačilu prometnega davka in ekološke takse. Z isto obtožbo je bilo Miranu Terzerju očitano, da jim je pri kaznivem dejanju davčne zatajitve pomagal.
Vodja operativne akcije je bil nekdanji mariborski kriminalist Zvonko Roksandič, bivši sodelavec Klavore, ki se je po izjavi Trifunoviča izkazal za nesposobnega opravljanja tako zahtevne naloge, saj v času preiskave ni razumel, da je rednik, označen z “izdane fakture”, v bistvu rednik izdani računi ter govoril, da ga ne zanimajo fakture, temveč računi. In tak strokovnjak je kasneje kot ekonomski ekspert sodeloval z Dragom Kosom pri preiskavi bančne luknje?
Mariborski kriminalisti so za potrebe predkazenskega postopka pridobili odredbo za uporabo takratnih Posebnih metod in sredstev, danes Posebni preiskovalni ukrepi, in sicer za dva meseca, izvajali pa so jih celih “sedem dni” do realizacije. V teh sedmih dneh so fotografirali Geocomove cisterne pri dobavah naftnih derivatov, kasneje se je v kazenskem procesu izkazalo, da so bile vse dobave zabeležene in odveden, plačan davek. Tudi na vseh 48. hišnih preiskavah ni najden niti en obremenilni dokaz zoper Trifunoviča, kar je vse razivdno iz kazenske dokumentacije. Danes je dejstvo, da so hoteli afero prikazati čimbolj kriminalno.
Zanimiv je dogodek iz časa preiskave o tem, kako je takratni mariborski kriminalist, ki je kasneje postal direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Darko Majhenič opravil zaseg denarja, z navedbo v zapisniku o zasegu, da ga je Trifunovičeva mama sama poklicala, in mu povedala, da je iz Trifunovičevega računa dvignjena večja količina denarja ( ki takrat ni bil blokiran), ter mu znesek sama izročila ob 21.30 zvečer na naslovu bivanja. Da ji je grozil s priporom, je pozabil pripisati. Kje je dobil podatek o dvigu, je še danes nejasno, banka (Probanka), bi morala te podatke ščititi v okviru bančne zakonodaje (račun ni bil blokiran in se je z njim prosto razpolagalo, mama pa je bila pooblaščenka). Očitno je že takrat Romana Pajenk služila določenim strukturam. Prav ta denar (25.000.000,00 Sit, oziroma kasneje 104.000 eur), ki mu ga je država brez obresti in odškodnine vrnila (če bi bil dolžan, mu ga ne bi vrnili) po končanju kazenskega postopka, pa priča o neobstoju njegovega davčnega dolga, saj kot rečeno, po Ustavi RS, moramo sodbe sodišč dolžni spoštovati prav vsi, tako državljani RS, kot inštitucije RS, vse ostalo je zloraba. Tudi sam zaseg denarja je opravljen povsem mimo zakonitosti ZKP, ki jasno določa, kdaj lahko policija vstopi v tuje prostore brez odredbe sodišča. Darko Majhenič v tem primeru ni izdal potrdila o vstopu v stanovanje, kar bi obvezno moral, četudi je bil povabljen od Trifunovičeve mame.
V okviru kazenskega procesa, vodenem pod opr. št. K71/98, so bili štirje osumljeni, kasneje obtoženi, vendar je le Zoranu Trifunoviču odrejen preiskovalni pripor in kar je še bolj zanimivo, samo njemu so blokirali vse premoženje, katerega so v času trajanja kazenskega postopka tudi prodali. Glede na to, da so bili vsi štirje pod isto obtožbo davčne utaje, bi bilo pričakovati enake sankcije tudi za ostale soobdolžene (tu ni govora o priporu, ampak finančna zavarovanja, ki so bila s sklepom odrejena samo Trifunoviču). Celo družba ARIS d.o.o., ki je od njega odkupovala naftne derivate in so plačilo njegovih neplačanih davčnih obveznosti nezakonito prevalili nanj in na njegovo družbo Geocom, je lahko poslovala naprej nemoteno, niti računa ni imela blokiranega. Navaja pa, da so za družbo ARIS d.o.o., naftne derivate, v glavnem prevzemale cisterne z napisi PETROL. V sodbi je sodnica jasno napisala, da je davčno utajo storilo podjetje ARIS D.O.O. in ne GEOCOM in nikakor ni razumljivo, zakaj je bil tudi direktor družbe ARIS Igor Rosina oproščen. Res je, da je kasneje prišlo do zastaranj kazenskega postopka, kar pa je bil očiten namen, saj bi morali, po Trifunovičevi pravnomočni oprostitvi sprožiti nov postopek ugotavljanja davčne zatajitve in bi direktor družbe ARIS lahko povedal nekaj, kar bi za “nalogodajalce” tega nezakonitega kazenskega procesa bilo kompromitrirajoče in bi lahko sprožilo neke druge kazenske postopke.
Kot nalogodajalce Trifunovič misli predvsem na Mitjo Klavora, vodjo policijske akcije Zvonka Roksandiča ( v času direktorovanja Klavore na Policiji, njegov ožji sodelavec), odvetnika Bojana Gruberja in mariborskega preiskovalnega sodnika Slavka Gazvodo. Pomoč bi naj imeli v navezi Mira Lešnika, višjega sodnika mariborskega sodišča, ki je obravnaval Trifunovičeve pritožbe zoper pripor, ter Matjaža Štoka, še zdaj enega od “vladarjev” mariborskega sodišča, v čigar “bdenju nad stečajem TAM-a je izginilo 4 milijarde tolarjev ( kar je enkrat višji znesek, kot so ga pripisovali Trifunoviču). Bil je namreč predsednik stečajnega senata TAM-a in ni jasno, kako je lahko obsojen stečajni upravitelj, čeprav je še sedaj, po stečajni zakonodaji, upravitelj zgolj upravljalec, čigar predloge odobri stečajni senat in mimo stečajnega senata ne more niti cent, torej je glavnina odgovornosti o stečajni masi na stečajnem senatu in ne na upravitelju. Za te enkrat višje izginule milijarde tolarjev nikdar nihče ni bil v priporu ali obsojen, Matjaž Štok pa bi naj bil enormno bogat (med drugim lastnik luksuzne nepremičnine v Piranu). Da pa se o tej zadevi ni pisalo, gre po mnenju Zorana Trifunoviča zahvala Štokovi soprogi, vplivni novinarki Večera Zori Štok.
Preiskovalci so vse davke, ki bi jih morala plačati družba Aris, prevalil na Trifunoviča, z njihovo predpostavko, da prodaje sploh ni bilo. Na sojenju in v preiskavi se je seveda ugotovilo, da je nesporno prišlo do prodaje, saj je podjetje Aris prodajo naftnih derivatov oglaševalo, in tako tržilo v maloprodaji, kar je potrdila tudi njegova računovodkinja. Kot že navedeno, tudi sledenje s strani Policije, kjer so Trifunovičeve cisterne fotografirali pri dobavah naftnih derivatov, je pokazalo, da so bile vse dobave zabeležene in odveden, ter plačan davek. Veleprodajno, pa so robo za Rosina ( Aris) prevzemale cisterne z napisom Petrol in zanimivo, njih pa niso sledili. Vpogled v davčne evidence davčnega urada Maribor jasno kaže, koliko je Trifunovič plačal davka v letih 97 in 98. Bil je med največjimi plačniki davka v Mariboru. Zakaj bi ga torej plačal, če bi ga hotel utajiti? Govora je seveda o milijonskih številkah.
Kasneje je bil Trifunovič tudi pri Ivanu Simiču, ko je bil direktor FURSA, ki mu je pojasnil, da je njegova zadeva ena velika »napaka« davkarije, vendar mu roki, ki so zastarali, preprečujejo sanacijo.
Tudi kak mariborski kriminalist se je našel, ki je Zoranu Trifunoviču priznal njihove napake. Tako je na 1.gimnaziji v Mariboru, na roditeljskem sestanku srečal kriminalista Sama Prešerna, ki mu je dobesedno povedal, da je zadeva “itak” bila zavožena in da je on v službi predlagal, da se fokusirajo samo na dobavo podjetju Ledina, kjer pa je tudi bilo vse čisto.
Zoranu Trifunoviču je odrejen pripor, v katerem je prebil polnih pet mesecev, in so mu ga kljub mnogim prošnjam in zahtevkom podaljševali na mariborskem Okrožnem, Višjem in Vrhovnem sodišču, dokler Ustavno sodišče dne 13.5.1999 ni izdalo odločbe, da se pripor Trifunoviču odpravi, saj zanj ni utemeljenih pripornih razlogov. Ustavno sodišče je celo ugotovilo, da je bila z izpodbijanimi sodnimi odločbami navedenih sodišč kršena pritožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Zato je izpodbijane odločbe razveljavilo in pripor zoper Trifunoviča odpravilo na podlagi pritožbe, ki jo je spisal pokojni dr. Matjaž Šinkovec (bivši ustavni sodnik), vložil pa odvetnik Zoran Toplak. Vsa dejstva so preverljiva.
Sledi šokanten dogodek, ko ga je po pripovedovanju Trifunoviča v priporu v času preiskave, obiskal odvetnik Bojan Grubar, ter mu povedal, da je prijatelj vodje preiskave Zvonka Roksandiča in takratne generalne državne tožilke Zdenka Cerar, ki bi naj dopustovala na njegovi jahti in da bo, v kolikor plača takratnih 600.000 mark, izpuščen iz pripora in tožilstvo bo odstopilo od pregona. Ker je bil, kot pravi Trifunovič, psihično na dnu, je Grubar ta denar dobil, vendar si je s tem denarjem kupil vilo v Tomšičevem drevoredu, ki mu jo je prodala žena Zvonka Roksandiča, takratna predsednica sindikata, ki je takrat bil lastnik te vile in je še danes v lasti Grubarja. Grubar je bil kasneje obsojen za istovrstno kaznivo dejanje in so mu odvetniško licenco odvzeli. Ugibanj in dvomov tukaj ni, gre za načrtno dejanje.
Se nadaljuje…
