Vir: google, e-maribor.si
CI ADSS smo v okviru naših operativnih aktivnosti v zvezi afere Litijska 51 prejeli več informacij od poznavalcev razmer, ki pravijo, da je Šef Nacionalnega preiskovalnega urada Darko Muženič pred dnevi, po nekaj več kot leto dni trajajoči preiskavi nakupa stavbe na Litijski 51, s katero se mu očitno ni nič mudilo, na tiskovni konferenci oznanil, da Dominika Švarc Pipan, kot podpisnica kupoprodajne pogodbe in finančni minister Klemen Boštjančič, ki je na nezakonit način zagotovil davkoplačevalski denar za nakup te stavbe, ostajata brezmadežna.
Provladni mediji, ki morda niso pričakovali tako burnega odziva javnosti in glasnih dvomov v poštenost preiskave, so poročanje o aferi in Muženičevih »ugotovitvah« hitro prekrili z drugimi, seveda nepomembnimi novicami. Muženič je odgovornost in krivdo prevalil na dva uradnika, ki bi naj bila po vedenju poznavalcev razmer brez pooblastil za odločanje o nakupu stavbe ter na prodajalca stavbe, češ, da ne bi smel toliko zaslužiti. Ovadil je še sodno zapriseženo cenilko vrednosti nepremičnin, čeprav za tovrsten nakup cenitev sploh ni potrebna. To še toliko bolj meče senco dvoma na celoten proces preiskave. Vendar bi vključitev katerega koli političnega akterja v kazenski pregon seveda pomenilo kamen okrog vratu tudi vsem ostalim.
V celoletni preiskavi so na NPU zaslišali kar nekaj oseb, vendar ne vseh, niti tistih, ki so celo osumljeni kaznivega dejanja! Muženič se ni dotaknil nikogar na finančnem ministrstvu, kjer so izvedli vse ključne finančne aktivnosti. Na finančnem ministrstvu bi naj minister Klemen Boštjančič onemogočil izvedbo notranje revizije njegovega ravnanja, prav tako je zaklenil vrata proračunskim nadzornikom in inšpektorjem. Skozi špranjo je, kljub srditim političnim pritiskom, uspelo pokukati le revizorjem računskega sodišča, ki so prižgali vse alarme ob ugotovljenem nezakonitem prerazporejanju proračunskega denarja na zakup stavbe. A Boštjančičevih vrat po politični maniri Muženič ni smel prestopiti.
Muženič je, kot smo že pisali, poskrbel tudi, da se ne razkrijejo ugotovitve drugih institucij, ker bi to lahko ohromilo njegove »zaključke« in »ugotovitve«. Tako je ustavil javno objavo končnega poročila notranje revizije. Družno s politiko pa so poskrbeli za poskus razvrednotenja ugotovitev notranje revizije, ki morajo biti po mednarodnih standardih revidiranja dokazno podprti. Notranja revizorka Suzana Hötzl bi naj potrdila, da ima za vse ugotovitve in zaključke v svojem revizijskem dosjeju trdne dokaze.
Po javnem razkritju nekaterih ugotovitev notranje revizorke Suzane Hötzl, je javnost lani poleti zahtevala razkritje celotnega revizijskega poročila, a je politika s pravosodno ministrico Andrejo Katič in Klemnom Boštjančičem na čelu, mrzlično iskala načine, kako to poročilo narediti za javnost nedostopno. Kot dežurni reševalec politične zagate je nastopil šef NPU Darko Muženič, ki je izdal mnenje, da bi razkritje tega poročila lahko škodilo predkazenskem postopku. Vendar je sedaj predkazenski postopek zaključen in ovire za pridobitev končnega notranjega revizijskega poročila Suzane Hötzl ne bi več smelo biti.
V zvezi mnenja, ki ga je podal Darko Muženič kot šef Nacionalnega preiskovalnega urada, da bi razkritje Končnega notranje revizijskega poročila lahko ogrozilo predkazenski postopek, smo pridobili stališče pravnega strokovnjaka, ki ne želi biti imenovan. V zvezi tega nam je dejal: »Mislim, da g. Muženič za dajanje takšnih mnenj ni pristojen, vsaj to ne izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi in opisa del in nalog, posebno še, ker postopek usmerja državni tožilec. Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin pa v 15. členu izrecno določa, da podaja strokovna mnenja glede materialno pravnih in procesno pravnih vprašanj državni tožilec.« V nadaljevanju pojasni še, da »Muženič očitno ni pristojen za podajo takšnih mnenj, zato je njegovo pisanje lahko zgolj vljudnostna komunikacija, kar bi prava uke osebe na Ministrstvu za pravosodje morale vedeti.« K temu dodaja, »da je ministrica Katičeva mnenje pridobila od nepristojne osebe in zato ni zavezujoče za Ministrstvo za pravosodje, posebno še, ker je šlo za zadevo po določilih Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. O tem, kaj je informacija javnega značaja v tem konkretnem primeru odloča Ministrstvo za pravosodje in ne Policija. Ker gre v zadevi nakupa stavbe na Litijski za podatke o porabi javnih sredstev, odpade zadržek za objavo tega poročila, skladno s tretjim odstavkom 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja tudi glede morebitnega razkritja osebnih podatkov.« Svoje mnenje zaključuje z navedbo, da bi »mnenje, ali bi razkritje tega revizijskega poročila škodovalo kazenskem postopku, lahko podalo le in izključno tožilstvo. Organ kazenskega pregona je namreč tožilstvo in ne policija, ki je organ odkrivanja! Tudi sicer, škodovanje v mnenju Muženiča ni bilo konkretizirano« zaključuje sogovornik.
Ironično je, da je Ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi Andreja Katič, poslalo prošnjo za mnenje očitno nepooblaščeni osebi in to mnenje sprejelo kot pravno zavezujoče. Od Ministrstva za pravosodje se pričakuje, da pozna pravne akte in iz njih izhajajoče pristojnosti, a so to očitno poskušali zamegliti.
Da je zadeva dosegla vrh absurda, pa kaže mnenje taistega Ministrstva za pravosodje, ki izrecno opozarja na nepristojnost Darka Muženiča za podajanje tovrstnih mnenj. S stališčem, ki ga je v okviru izvedenega postopka izdala oseba pristojna za izvajanje Zakona o zaščiti prijaviteljev na Ministrstvu za pravosodje, je bila nemudoma seznanjena tudi pravosodna ministrica Katičeva. A je Katičeva očitno, kot ničkolikokrat do sedaj, to zamolčala.
Vir: Slika mnenja pristojne osebe Ministrstva za pravosodje glede nepristojnost podajanja mnenj direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada v okviru predkazenskega postopka
Političnih igric na plečih osumljenih javnih uslužbencev torej ni videti konca. V tem primeru se dodatno dokazuje politizacija policije, ki je dosegla svoje dno v vseh oblikah. Afera Litijska torej ni le zabloda pri politično motiviranem nakupu neke stavbe za namene tistih, ki bi naj zagotavljali pravno državo, temveč je šlo očitno za višje politične in ekonomske interese peščice političnih izbrancev, ki so jih v danih okoliščinah in priložnostih, ki so jim ponujene s funkcijami, pač izkoristili.
Sicer pa tovrstna ravnanja, ki jasno kažejo na policijsko-politične povezave, sejejo resen dvom v nepristranskost, objektivnost in strokovnost preiskovalnih organov in to na očeh tožilstva in javnosti. Že tako načet ugled policije in sodstva v Sloveniji, politični akterji s Katičevo, Boštjančičem in Golobom na čelu, s tovrstnimi ravnanji le še spodkopavajo zaupanje v pravno državo. Kako bo ravnalo tožilstvo ob javnih razkritjih številnih očitnih malverzacij in političnih vplivov na neodvisnost policije in na konkreten postopek, lahko le ugibamo.
Naš sogovornik svoje mnenje zaključuje s stališčem, da »če je Muženič to storil z namenom, da bi zaščitil aktualno oblast (predsednika vlade, ministra za finance), se mu lahko očita pridobitev nepremoženjske koristi za te osebe, če pa je to storil z namenom diskreditacije npr. oseb, ki so vodile interno revizijo, pa se mu lahko očita povzročitve škode tem osebam. Vse to so znaki kaznivega dejanja zlorabe po 257. členu Kazenskega zakonika.« Muženič se je torej ujel v lastno zanko.
Na vrsti je tožilstvo, da prouči tudi ta dejstva in seveda čim prej ukrepa. Pri tem pa velja izpostaviti, da gre za utemeljene sume vplivanja na predkazenski postopek. Viri so poročali, da so nekatere osebe v uradnih postopkih namenoma izkrivljajoče poročale o določenih dejstvih in okoliščinah nakupa stavbe na Litijski 51. Glede tega je v svojem nedavnem poročilu med ugotovitvami zapisala tudi Komisija za preprečevanje korupcije, ki je zadevo predala policiji. Šlo bi naj za ravnanja Andreje Katič, njene generalne sekretarke Saše Renko in vodje službe za investicije Lucije Remec.
CI ADSS
