Vir: google, Demokracija.si, Darko Muženič, direktor NPU
CI ADSS v okviru naših preiskovalnih aktivnosti nadaljujemo z zbiranjem operativnih informacij v aferi Litijska 51, pri čemer smo od zelo dobrih poznavalcev razmer pridobili nova spoznanja.
Darko Muženič, šef Nacionalnega preiskovalnega urada, je po nekaj več kot letu dni trajajoči preiskavi afere Litijska 51 oznanil, da so zaključili z delom in na Specializirano državno tožilstvo predali kazenske ovadbe za štiri fizične in eno pravno osebo. Obtožujejo jih zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, eno fizično osebo pa ponarejanja listin pri nakupu stavbe za potrebe sodstva na Litijski 51 v Ljubljani.
Po nastopu Muženiča pred novinarji se je na socialnih medijih vsul plaz kritik na delo policije, ki je očitno spretno in načrtno iz celotne afere izvzela ključne odločevalce – z nekdanjo ministrico za pravosodje Dominiko Švarc Pipan na čelu. Podpisnica domnevno škodljive 7,7 milijona evrov težke kupoprodajne pogodbe, se brani s tem, da o poslu ni vedela ničesar. 7,7 milijona evrov, ki jih je odštela za nakup stavbe na Litijski 51 predstavlja skoraj 10 % letnega proračuna ministrstva, ki ga je vodila in okrog 80 % za investicije v pravosodje namenjenih sredstev. V tem primeru je šlo za investicijo, ki jo je glasno oznanjala in zagovarjala tudi pred poslanci na eni od sej Državnega zbora.
Še več, pri tem poslu so aktivno sodelovali ključni akterji s finančnim ministrom Klemnom Boštjančičem na čelu, ki je rokohitrsko našel proračunsko rešitev in za nakup kar iz proračunske rezerve zagotovil 6,5 milijona evrov. Za to je bil seveda potreben cel niz nujnih aktivnosti, ki jih je na predlog Boštjančiča in s podpisi njenih državnih sekretark Saše Jazbec in Gordane Pipan, izvedla vlada Roberta Goloba. Brez njegovega soglasja se seveda na vladi ne more zgoditi ničesar. Za njegovo soglasje čez noč sta poskrbela Švarc Pipanova in Boštjančič, da je s poslom vse v najlepšem redu, pa je soglašala celo Golobova Služba Vlade RS za zakonodajo.
Celoten proces nakupa stavbe je podrobno proučen in predstavljen v končnem poročilu Notranje revizijske službe Ministrstva za pravosodje, ki jo je naročila Andreja Katič, takoj po prevzemu mandata. A se je kmalu po zaključku notranje revizije zapletlo, saj je notranja revizorka Suzana Hötzl opozorila na sum nezakonitosti pri prerazporeditvi sredstev iz proračunske rezerve. Enako je naknadno ugotovilo še Računsko sodišče. Javnost je zahtevala predstavitev končnega poročila notranje revizije, a so zahteve padle na gluha ušesa. Katičeva je poročilo zaklenila v predal. Ker je bila brez pravne podlage zakaj bi javnosti poročilo lahko prikrivala, je skupaj z Golobom in Boštjančičem na pomoč poklicala Darka Muženiča. Ta je izdal mnenje, da bi »razkritje vsebine poročila lahko ogrozilo in škodovalo nadaljnji uspešni izvedbi predkazenskega postopka.« Muženič je Ministrstvu za pravosodje še predlagal, da v celoti zavrne zahteve medijev in svoje mnenje utemeljeval na tem, da bi razkritje pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov.
Koga Muženič varuje pred ugotovitvami revizij?
Darko Muženič, prvi človek Nacionalnega preiskovalnega urada je torej Andreji Katič izdal mnenje, s katerim ji je pomagal skriti notranjo revizijo pred javnostjo. Notranje revizijska poročila po navadi ne vsebujejo osebnih podatkov, in kot smo uspeli izvedeti, tudi Končno notranje revizijsko poročilo nakupa stavbe na Litijski 51 osebnih podatkov ali katerih koli drugih občutljivih podatkov ne vsebuje.
Muženič je torej zavaroval predvsem razkritja v uradnem postopku ugotovljenih dejstev. Na podlagi tega je lahko seveda manipuliral s »svojimi« ugotovitvami, predvsem pa ne rabi javnosti odgovarjati za očitno prezrta ali prikrojena dejstva. Vsekakor je nenavadno, da ob vseh izvedenih aktivnostih in odgovornostih Dominike Švarc Pipan, njenega tedanjega državnega sekretarja Igorja Šoltesa, finančnega ministra Klemna Boštjančiča, njegovih državnih sekretark Saše Jazbec in Gordane Pipan, Muženič ni uspel prepoznati njihove vloge in niti sumov kaznivih dejanj. Da so vse te aktivnosti vodili zgolj in samo po navdihu, ne verjame seveda nihče. Sploh pa zgodba dobi novo dimenzijo, ko svojo dejavno vlogo pri projektu nakupa Litijske prizna nekdanji glavni tajnik stranke Socialni demokrati Klemen Žibret. Muženič je moral seveda Žibreta, kot aktualnega mestnega svetnika Mestne občine Ljubljana in vnuka Julke Žibret, znane podpornice Zorana Jankovića, pustiti nedotaknjenega. Žibret je veljal za človeka, ki je koordiniral vse ključne projekte na ministrstvih iz kvote Socialnih demokratov, tudi nakup Litijske. Interes bi naj imel predvsem v drugem delu, kjer se je obetala finančno bogata obnova stavbe. O tem je Švarc Pipanova javnost obvestila še isti dan, ko je podpisala kupoprodajno pogodbo. V tem delu se odkriva njun, oziroma strankarski interes, kjer bi naj domnevno posel dobil eden od njihovih »hišnih« gradbenih izvajalcev. Žibret bi naj v zvezi tega že opravljal določene pogovore na terenu. Vsekakor pa je ključnim osebam na pravosodnem ministrstvu dal zahtevo, da se čim prej pristopi k pripravi vseh potrebnih podlag za obnovo stavbe. O tem bi naj kmalu luč sveta ugledali tudi dokazi in izjave prič.
Smešno pa je bilo brati medijske zapise o tem, kolikokrat in kdaj je Žibert obiskal tedanjo pravosodno ministrico Švarc Pipanovo na sedežu ministrstva. Šlo je za pesek v oči. Žibreta, Švarc Pipanovo in Igorja Šoltesa je bilo izjemno pogosto videti na kavicah v enem od barov, ki je le korak od sedeža pravosodnega ministrstva. Skupaj so sedeli še na tedenskih kolegijih tedanje predsednice stranke in seveda vseh strankarskih in obstrankarskih druženjih. Žibert bi naj imel na kratkih vajetih tudi ključne ljudi na pravosodnem ministrstvu, vključno z vodjem kabineta Švarc Pipanove, Žigo Čepeta. Dominike Švarc Pipan, kot odgovorne za nakup stavbe in porabo javnih sredstev ter nenazadnje podpisnice pogodbe, v nobenem primeru nič ne odreši odgovornosti, kljub Muženičevem aktivnem poskusu njene obrambe, da ni bila z ničemer seznanjena in da je bila v zvezi nakupa zavedena. To je razlagala tudi Muženičeva podrejena uslužbenka Jasna Fikfak, ki je postopek preiskave tudi vodila.
Na raženj osumljenih Muženič tudi ni uvrstil svojega tesnega prijatelja, finančnega ministra Klemna Boštjančiča. In to kljub dokazani njegovi vlogi v celotnem procesu nakupa in seveda nezakoniti prerazporeditvi proračunskih sredstev. V tem primeru bi se seveda vladna koalicija zelo zamajala, moč nad ključnimi pozicijami pa bi z njim izgubili tudi strici iz ozadja, predvsem botri v bančnem in zavarovalniškem sektorju. Hkrati pa bi se zaprla pot Saše Jazbec v njenem pohodu na mesto guvernerke Banke Slovenije. Prav tako bi naj Muženič uslišal zahteve za zaščito Gordane Pipan, državne sekretarke in sestrične Gregorja Golobiča (nekdaj generalnega sekretarja že propadle LDS), ki je vodila proces zagotovitve pravočasne finančne podpore nakupa stavbe.
Viri pa pravijo, da »dokazno presenečenje« čaka tudi šefa Boštjančičevega kabineta Klemna Babnika. Slednji zase po ljubljanskih družbah sicer razlaga, da velja za nedotakljivega. Prikrivanje dokazov, dejstev in okoliščin, ki pokažejo na ravnanja in odgovornosti ključnih ljudi pri nakupu stavbe na Litijski 51, so seveda orodje in orožje aktualne politike. Gre za njihovo preživetje in naredili bodo vse, da takšno stanje za vsako ceno tudi ubranijo. Tožilstvo tako lahko ob enostranskih in prikrojenih »dokazih« mirno sledi predlogu Muženiča in brez velikega napora zadevo pelje po politično (in ne pravno) začrtani poti naprej. Eden od dokazov tega je že, da so “zaenkrat” spregledali našo (CI ADSS) kazensko ovadbo zoper Pipanovo in Boštjančiča, podprto z nespornimi dokazi.
Muženič bi naj po naših virih ob »zaključku« preiskave poskrbel tudi za pravočasno obveščanje Vesne Vuković, nekdanje generalne sekretarke stranke Gibanja Svoboda, ki bi naj tudi zakuhala to afero. Prav samovolja pri tej zadevi bi jo naj spodnesla z mesta ene ključnih oseb največje koalicijske stranke. Je pa javno znano, da Vukovićeva sovraži Sebastjana Vežnaverja. Njen cilj v zakulisnih igrah bi naj bil, da teh 7,7 milijona evrov Vežnaver seveda vrne. Očitno Vežnaver pri prodaji stavbe na Litijski 51 ni (u)slišal zahtev po »donacijah«.
Številne okoliščine in dejstva ter povezave se bojda skrivajo v za tesnimi vrati zaklenjenem Končnem poročilu notranje revizijske službe. Ceno za svoja odkritja pa je notranja revizorka Suzana Hötzl, kot smo že poročali, drago plačala.
CI ADSS
