Vir: google, Delo.si
V CI ADSS se redno in aktivno seznanjamo z vse večjimi in pogostejšimi absurdi, ki se dogajajo v našem pravosodju in policiji. Javnost se sploh ne zaveda, koliko krivic zaradi napačnih, nestrokovnih obravnav se dogaja v teh naših represivnih institucijah in koliko človekovih pravic je kršenih, kar pa je še huje, zadeve so neodkrite in nepopravljene. Ampak čas je dozorel, da se čim več primerov, za katere izvemo, prične javno izpostavljati, preiskovati in popravljati, saj je javnost dolžna vedeti, kako nevarno in absurdno početje izvaja pravosodje s spremljevalnim, operativnim delom policije.
Tokrat bomo podrobno predstavili znameniti kazenski proces, v tistem času imenovan JEŽOVITA, kjer bi naj takratni župan Maribora Franc Kangler nezakonito uredil, da je vedeževalka Karin Ježovita dobila v najem občinsko stanovanje. Afera je bila tarča posmeha, podtikanj, manipulacij in seveda izključno politično orodje za diskreditacijo in odstranitev desnega župana Maribor, kar je ob razglasitvi sodbe sam potrdil sodnik Polegek. Slovenski mediji so župana Kanglerja dobesedno pribili na križ, pravosodje ga je pravnomočno obsodilo na zaporno kazen, na koncu pa oprostilna sodba. Vendar javnost s tem ni bila zadovoljna, verjeli so medijskim manipulacijam in diskreditacijam, ki so dolgo časa zaslepljevali njihov pogled na resnico. Temeljit pregled in analiza uradnih sodnih dokumentov pa je podal povsem drugo sliko in dokazal, da je bil celoten proces več kot farsa brez dokazov in izrazit poskus političnega napada na ideološko nepravega župana.
Vir: google, spletni portal Dosje, sodnik Boštjan Polegek
V nadaljevanju podrobno predstavljamo kazensko ovadbo zoper Franca Kanglerja in še dve osebi v zadevi dodelitve občinskega stanovanja vedeževalki Karin Ježoviti, kjer je bil Kangler na prvi stopnji obsojen na sedem mesecev zapora, kar je bil razlog, da je izgubil mandat svetnika Državnega sveta Republike Slovenije, kljub temu, da je bil legitimno izvoljen. Sodnik Boštjan Polegek, ki ga je obsodil, je ob izreku sodbe izjavil, da je sicer res, da je Kangler izvoljen v Državni svet in da dela na kmetiji, ampak predstavlja preveliko nevarnost, da se vrne v politično življenje. Nerazumna, nerazsodna izjava sodnika Polegeka je jasen znak, kakšna igra je bila v ozadju ter sporočilo, da je bilo Kanglerja nujno potrebno obsoditi izključno z namenom, da se ne vrne v politično življenje, ker je prenevaren. Za koga je prenevaren?
Obsodba v kazenski zadevi oddaje službenega stanovanja Karin Ježoviti in celoten zadevni proces je izrazit primer, kako je sodstvo Kanglerja obsodilo brez enega samega materialnega dokaza, celotna obsodba pa temelji na indicih. Kaj to pomeni? V procesu je sodnik Polegek uporabil določene izsledke iz prisluhov, ki pa v niti eni točki ne dokazujejo vpletenosti ali celo krivde Kanglerja, saj se vsebina prisluhov ne navezuje na zadevni primer, nakazuje le, da je imel Kangler kot župan močan vpliv na svoje podrejene. Vsebinsko so izsledki prisluhov le skupek nekih splošnih ugotovitev Kanglerjevega vpliva v povsem drugih dogodkih. Vendar je sodnik Polegek te ugotovitve uporabil za obsodbo in “nesporno” ugotovil, da v kolikor ima Kangler na splošno takšen vpliv na podrejene, potem je svoj vpliv uporabil tudi v tem primeru. To je indic, indicialna obtožnica in indicialna obsodba. Iz prisluhov nikjer ni razvidno, da bi Kangler svoj vpliv izkoristil v zadevnem kazenskem procesu, ugotovljeno je celo, da v šestih mesecih izvajanja prisluhov ni bilo zabeležene telefonske ali elektronske komunikacije med županom Kanglerjem in Karin Ježovito. Skratka, sodnik Polegek si je privoščil obsoditi Kanglerja na sedem mesečno zaporno kazen izključno na podlagi tega, ker “bi lahko zaradi svojega vpliva”,katerega je moč zaznati v izsledkih prisluhov, enako počel tudi v primeru Karin Ježovita, z ničemer pa ni dokazano, da je dejansko to storil.
V primeru Ježovita Kanglerju niti v enem delu ni dokazano, da je storil kakšno kaznivo dejanje, opravil je samo svojo dolžnost kot župan, kar mu celo dovoljuje in nalaga zakonodaja. Ko pa te sodna veja oblasti obsodi na zaporno kazen brez dokaza, izključno na podlagi indicev in ugibanj, hkrati pa sodnik izjavi, da je obsojen, ker predstavlja nevarnost, da se vrne v politično življenje, potem nas je vse lahko zelo strah takšnega sodstva in ostalih organov pregona. Kot vzpodbuda, da v Sloveniji le še obstaja pravna država, je razveljavitev sodbe s strani Vrhovnega sodišča in umaknjena obtožnica z obrazložitvijo, da v danem primeru ne gre za kaznivo dejanje. Kljub vsemu pa je Kangler v zadevnem procesu doživel veliko moralno in materialno škodo, navsezadnje je bil zaradi prvotne obsodbe ob mandat v Državnem svetu, ki mu nikdar ni vrnjen.
Dne 24.5.2013 je sodnik mag. Boštjan Polegek iz Okrajnega sodišča v Mariboru razsodil, da je Franc Kangler kriv storitve kaznivega dejanja Sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem, v zvezi s prvim odstavkom 263. člena KZ-1. Obdolženemu Kanglerju je izrekel kazen sedem mesecev zapora. Prav tako je bila Karin Ježovita spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja Ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in je bila obsojena na pogojno kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Hkrati ji je izrečena stranska denarna kazen v višini 5.000 eur. Tanji Vindiš Furman, ki je bila osumljena storitve kaznivega dejanja Zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, pa je sodnik Polegek obtožbo zavrnil.
Obtožbo Franca Kanglerja je utemeljil s tem, da je le ta v mesecu juniju 2010 v Mariboru kot župan Mestne občine Maribor in hkrati kot predsednik nadzornega sveta Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor (JMSS), izrabil svoj položaj in svoj resnični vpliv ter posredoval pri direktorici JMSS Tanji Vindiš Furman, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, torej pri uradni osebi, ki na podlagi 21. Člena Zakona o javnih skladih in 19. Člena Odloka o ustanovitvi JMSS Maribor zastopa in predstavlja JMSS, vodi njegovo delo in poslovanja ter zagotavlja, da sklad posluje v skladu z zakonom, pri čemer je sklad pravna oseba javnega prava.
Dne 14.6.2010 je bil v dnevniku Večer objavljen razpis za oddajo službenih stanovanj v najem, na katerega se je med drugimi prijavila tudi Karin Ježovita. Župan Kangler je dne 23.6.2010 od direktorice JMSS Maribor prejel dopis – zaprosilo, da naj v skladu s Pravilnikom o oddaji službenih stanovanj v najem poda predlog, komu naj JMSS dodeli službena stanovanja v najem, zaprosilu pa so bile priložene prijave vseh štirih prosilcev s prilogami, med njimi tudi prijava Karin Ježovite. V njej je navedla, da je članica Sveta invalidov kot posvetovalnega telesa župana MOM, svoji prijavi pa je priložila ponarejeno referenčno potrdilo o svoji aktivnosti v Svetu invalidov. Kangler je dne 24.6.2010 predlagal Tanji Vindiš Furman, da naj JMSS službeno stanovanje na naslovu Ulica Heroja Nandeta 50 v Mariboru odda v najem Karin Ježoviti, čeprav bi naj po ugotovitvah sodnika Polegeka vedel, da le ta ne izpolnjuje pogojev za pridobitev stanovanja. Ježovita ni bila priznana ali perspektivna strokovnjakinja, pomembna za občine ustanoviteljice JMSS, znanstveno raziskovalna delavka, samostojna kulturna delavka in vrhunska športnica na območju občin ustanoviteljic JMSS ali zaposlena v upravi občin, saj je Karin Ježovito šele dne 15.6.2010, torej dan po objavi razpisa za oddajo stanovanj v najem, s sklepom imenoval za novo članico Sveta invalidov. S svojim vplivom in predlogom bi naj dosegel, da je Tanja Vindiš Furman dne 8.7.2010 v imenu lastnika stanovanja JMSS Maribor z Ježovito sklenila najemno pogodbo za 118,37 kvadratnih metrov veliko službeno stanovanje na navedenem naslovu, za mesečno najemnino 391,70 eur, čeprav Karin Ježovita ni izpolnjevala pogojev za pridobitev tega službenega stanovanja, s čimer je pridobila nepremoženjsko korist.
Ježoviti je sodnik Polegek očital, da je v času med 16.6.2010 in 22.6.2010 v Mariboru ponarejeno listino uporabila kot pravo na ta način, da je k prijavi na razpis za oddajo službenega stanovanja MOM z dne 16.6.2010 priložila ponarejeno referenčno potrdilo Društva invalidov Maribor, izdano dne 1.2.2010. Na navedenem potrdilu je bil ponarejen podpis predsednika Društva invalidov Maribor Slavka Zakeršnika, pri čemer društvo tega potrdila ni izdalo, saj vse do dne 15.6.2010 ni bila članica sveta in v njem ni delovala, prikazovanje teh lažnivih dejstev pa je služilo le za potrebe utemeljevanja predloga, da se ji dodeli službeno stanovanje.
Za obdolženo Tanjo Vindiš Furman je sodnik Polegek ugotovil, da naj bi kot direktorica JMSS Maribor in uradna oseba z namenom, da bi Karin Ježovita pridobila nepremoženjsko korist, izrabila svoj uradni položaj na ta način, da je dne 8.7.2010 v Mariboru, v imenu lastnika stanovanja JMSS Maribor, s Karin Ježovito sklenila najemno pogodbo za službeno stanovanje z neprofitno najemnino, pri tem pa je vedela, da Ježovita ne izpolnjuje pogojev za pridobitev službenega stanovanja, s čemer ji je omogočila sklenitev najemne pogodbe in prevzem 118,37 kvadratnih metrov velikega stanovanja za najemnino 391,70 eur. Iz priloženih izvlečkov sodnega spisa je razvidno naslednje:
Vir: knjiga Županov boj
Razvidno je, da so vsi trije temeljito in razumno opisali svojo vlogo pri očitkih sodnika. Ježovita je bila edina kandidatka za obravnavano stanovanje in po izjavi Vindiševe bi se v primeru, da stanovanja ne oddajo, razpis ponavljal, s tem pa bi nastajali nepotrebni stroški. Določeno vlogo pri izdaji potrdila in predlogu, da se Ježovito včlani v Svet invalidov je imel Aleš škof, sekretar društva, Kangler pa je njegov pripravljen predlog le podpisal. Žal je Aleš Škof kasneje tragično preminil.
VIr: knjiga Županov boj
Iz priložene sodne dokumentacije je razvidno, da je sodnik Polegek na podlagi določenih izpisov prisluhov, ki nimajo nikakršne zveze z obravnavano vsebino, izkazujejo le določen vpliv župana na sodelavce, nesporno ugotovil, da je Kangler “vedel” za Ježovitino neizpolnjevanje formalnih pogojev za pridobitev stanovanja in da je v vlogi predložila ponarejeno potrdilo. Prav tako je sodnik zaključil, da je Kangler z absolutnim naklepom predlagal direktorici JMSS dodelitev stanovanja Ježoviti, čeprav ta zaključek temelji le na predpostavki, da je imel župan tako velik vpliv na Vindiševo, da sama tega dejanja ne bi storila. Noben neposreden dokaz pa sodnikovih zaključkov ne potrjuje.
Velik absurd je tudi umik obtožnice Tanje Vindiš Furman, saj zoper njo ni bilo dokazov, da je storila očitano ji kaznivo dejanje in je bila oproščena. Kje pa je potemtakem Kanglerjeva krivda, če je bila Vindiševa oproščena? A nista bila osumljena storitve kaznivih dejanj, ki bi jih naj izvršila v povezavi, korelaciji? Vindiševa je na predlog župana podpisala pogodbo za najem stanovanja s Karin Ježovito, s čemer bi naj zlorabila uradni položaj. Kanglerjeva odgovornost pa temelji tudi na izvršeni nepravilnosti, oz. kaznivem ravnanju Vindiševe. Njegov predlog, da se dodeli stanovanje Ježoviti, za katerega je že v samem procesu ugotovljeno, da je izvršen v skladu z veljavno zakonodajo, s sodnikove strani pa okrašen z indicialnimi predpostavkami, ne more imeti predznaka kaznivosti, če Vindiševa ni odgovorna svojega dejanja, obe dejanji pa eno brez drugega ne bi obstajali. Vindiševi torej ni bilo dokazano, da je vedela za Ježovitino neizpolnjevanje formalnih pogojev za pridobitev stanovanja, da je v vlogi predložila ponarejeno potrdilo ter bi s tem storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja, Kanglerju pa je to po sodniku Polegeku dokazano, čeprav je župan Kangler Vindiševi podpis pogodbe neposredno predlagal? Po naših ugotovitvah gre za popoln pravni fiasko, Kangler pa je izključno na podlagi tega obsojen na sedem mesecev zapora, posledično je izgubil mandat državnega svetnika, ki mu nikdar ni povrnjen.
Na srečo so gospe in gospodje sodniki na Vrhovnem sodišču še vedno treznih glav ter pravno strokovno dovolj usposobljeni, da znajo presoditi in dosoditi, kaj je prav in kaj ne. Smatramo, da je v bodoče nujno potrebno narediti popolno analizo takšnih indicialnih obsodb in zagotoviti, da se kaj podobnega ne sme več dogajati, saj se lahko s podobnim načinom vodenja kazenskih postopkov naredi nepopravljiva škoda oškodovanim osebam, čemur je Franc Kangler specifičen primer, ki pa na žalost ni osamljen.
CI ADSS
